sobota, 03. marec 2018

Transgrancanaria 2018



Potovanje na Gran Canario smo načrtovali že jeseni 2017, ko sem se prijavila na meni že poznano tekmo Transgrancanaria 125 km in 7500 višincev. Tri leta nazaj sem odstopila. Zara je že večkrat izrazila željo, da bi rada potovala nekam z letalom, tako ji je Božiček letos uresničil željo in prinesel letalsko karto njej in njeni sestrici Hani. 

Zadnje tri mesece sem prvič v življenju trenirala bolj sistematično, sicer manj kilometrov, a zato bolj intenzivne. Po Knap trailu v  začetku januarja sem bila čisto sesuta, konstantno utrujena. Kontrolirala sem določene krvne parametre in ugotovila skrajno nizke zaloge železa in Hb. Takoj, ko je Toni dobil nazaj višinski šotor, sem dobra dva tedna spala v šotoru in si še ravno pravi čas pred tekmo izboljšala kri. Se je pa pojavila druga težava ... zvečer na dan praznovanja Haninega prvega rojstnega dne me je klical Matjaž, da nisem več na seznamu tekme, saj očitno nisem poslala zdravniškega potrdila. In res ... spregledala sem opozorilni mail, da je do 1.2. treba poslati potrdilo. Dva dni sem čakala na odgovor, če mi lahko oprostijo to mojo neumnost. Na srečo sem v torek, dva tedna pred odhodom dobila odobren odgovor. Neskončno hvaležna, hvala! Hvala Matjažu za opozorilo! In hvala Ajdi za pripravljenost in dobro besedo. Ko je izgledalo, da se mi je končno vse poklopilo, sem na zadnjem ravninskem intervalnem treningu po asfaltu šla malo prehitro za svoje sposobnosti in naslednji dan začutila bolečino v desnem gležnju, ki me spremljala ves teden. 

V torek 21.2. ob pol enajstih zvečer smo se odpeljali proti Milanu, od koder smo zjutraj imeli let. Hani je lepo prespala vso pot, ob treh zjutraj pa na letališču bila budna kot čuk in opazovala dogajanje ter od veselja vriskala na Zarine norčije. Prva ura letenja je bila čista katastrofa, Hani je bila preveč utrujena in je vreščala kot zmešana in se obema zvijala v naročju. Ne pomnim kdaj je nazadnje tako jokala. Ni želela ne čaja, ne mleka, ne druge hrane, ne dude...NIČ! Ko so se že meni začele solze nabirati v očeh od obupa, je končno omagala in zaspala. Nato je spala skoraj celo pot, slabe tri ure, na meni, jaz pa ves čas v skoraj nepremičnem položaju, da se nebi ponovila zgodba od prej. Na Gran Canarii smo na letališču prevzeli Škodo Fabio (Goldcar) in se opoldne že vozili proti Vecindariu v apartma, 14 km oddaljen od letališča ter 17 km do Maspalomasa, prizorišča Transgrancanarie. Čeprav me je bolela glava za znoret in sem bila utrujena, sem najprej šla na kratek iztek 6km, da preverim kakšne so moje noge in predvsem gleženj. Gleženj sem še vedno čutila, zato sem klicala Tonija, da imam vsega polno glavo, naj mi vrže kakšen evro čez okno, da nama grem po mrzlo pivo v trgovino. Kakšnega pa lahko spijem! ;) Skuhali smo testenine, začela sem se spraševati kdaj neki pride Ivi in v isti sapi je pozvonilo na vratih .. glej ga, Ivija, s prve nas je našel! Zaradi spleta okoliščin smo si apartma delili z njim. Skupaj smo šli na kratek sprehod po mestu, potem pa domov jest, z Ivijem nama morajo makaroni z ušes začet gledat! ;) Naslednji dan smo opoldne šli po štartno številko, Ivi je šel malo preteknit nogice, mi pa na sprehod po sipinah v Maspalomasu. Hani se je plazila po pesku in neskončno uživala. Jok in stok, ko smo jo dvignili iz peska. Ob štirih popoldne smo se dobili z ostalimi Slovenci, bilo nas je kar lepo število udeleženih na tekmi + njihovih družinskih članov/spremljevalcev (tekačev: 1 na 360, 11 na 126km, 1 na 65km, 10 na 42km in 1 na 17km). Ob prijetnem druženju je čas prehitro minil in že smo doma kuhali večerjo .. ponovno testenine, kakopak, najedla sem se pa tako, da sem se komaj premikala. Toni mi je računal plan. Predvidel je 18 ur 45 minut.


profil proge z okrepčevalnicami

Helena nas je v petek zvečer ob 21:30 peljala na štart v Las Palmas. Ceste so bile zalite od celodnevnega deževja in tudi vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, naj bi ponoči bilo zelo mrzlo in od treh do osmih zjutraj deževalo. V Las Palmasu je bila popolnoma drugačna zgodba, ceste suhe, temperature prijazne in vsi v kratkih hlačah. Še hiter skok na wc ter se zrinit v prvi boks, po ITRA točkah so me dodelili med prvih 100 tekmovalcev. Imela sem štartno številko 81, sicer nas je bilo na startu preko tisoč. Priznam, da sem bila precej napeta in samo želela sem, da se vse skupaj že začne. Štart je bil epski, pospremljen z ognjemetom na plaži de las Canteras v glavnem mestu Las Palmasu. Precej časa smo tekli po peščeni obali ob valovanju morja z številnimi navijači ob poti. Noro! Sama sem sicer ves fokus usmerila na podlago, da mi slučajno pesek ne pride v superge. Še na četrtem km se pozdraviva in zaželiva srečno pot z Ivijem, kar me navda najprej z skrbjo (kaj hudiča delam z Ivijem ob boku, a grem morda prehitro?) potem pa z navdušenjem - čutim, da je Ivi v vrhunski formi, njegov počasen začetek me spominja na Tonijevo taktiko in prepričana sem v njegov rek: "In zadnji bodo prvi!" Ivijeve besede, da nas bo pot sama razvrstila tja kamor pašemo, me je pomirila. Ne glede na vse okoliščine, tako bo kot mora biti in nič ne morem sedaj spremeniti. Skrbelo me je, da bom ponovno odstopila, saj so se takoj v začetku začele pojavljati težava za težavo. V začetnem delu je bil en res grd kamnit odsek in sem naredila par čudnih korakov in vsakič me je zabolelo v gležnju. Z lepšim terenom se je situacija izboljšala a nenehno sem bila pozorna samo na korak, da slučajno ne bi stopila napačno. Vmes so me dohiteli in prehiteli že naši Jan, David, Tešky, Dušan ... Čeprav je Tešky napovedoval, glede na to, da imava istega "serviserja" Oskarja ponoči, da se me bo držal in šel z menoj, mu je bil moj korak prepočasen in je takoj odšibal naprej. Pred drugo okrepčevalnico sva se razšla z Dušanom, pasala mi je njegova družba čeprav za kratek čas, saj sem že bila v agoniji zaradi slabosti v trebuhu. Nič mi ni pasalo jest ne pit. Po štirih urah sem dohitela Teškya, (ponovitev zgodbe iz Dalmacije) z upanjem, da me bo zabaval s svojim humorjem, a na žalost se je tudi on boril s slabostjo in ni bil ravno pri volji za štose. Višinci so se po začetnem tekaškem delu kar nabirali in čeprav so me v začetku zelo skrbeli, mi je hoja v hrib vse do konca zelo ugajala. Želela sem si, da bi me konkretno stisnilo na veliko potrebo in si olajšala napetost v trebuhu pa da bi končno lahko začela piti in jesti po planu, saj sem do sedaj vse zamujala. Morda je bil kriv zadnji energijski shake uro in pol pred startom, ali pa pitje vode iz pipe (menda voda res ni pitna!). Prvič v življenju sem se soočila s prebavnimi motnjami in slabostjo. Ponoči je še nekako šlo in tudi Tonijev plan sem skoz presegala za okrog pol ure, proti jutru pa je šlo rapidno navzdol, kar naprej sem iskala grmiček, kamor bi se lahko skrila. Zmanjkalo mi je robčkov. V Tejedo na 73 km sem prišla čisto obupana. Toni je rekel, naj se ne sekiram: "samo počepni ob poti, briga te!". Ampak nisem mogla se ne sekirat. Skoz me je tiščalo na wc, samo da sem naredila en požirek ali karkoli pojedla. Na vzponu proti Roque Nublu se za menoj usuje horda hitrih tekačev na 65 km. Kakor sem bila navdušena nad njimi in njihovem tempu, sem bila tudi jezna, saj sem se vsakomur mogla umikat. Moje spremstvo me je zamudilo na okrepčevalnici v Tajedi, kar me je za trenutek razžalostilo. Toni vse počne zadnjo sekundo in me zato zamudi, ampak sem se hitro pomirila, saj pravzaprav ničesar ne potrebujem, zakaj bi jim oteževala pot!?  
Smo se pa videli v Garanonu, na 84km, prva okrepčevalnica, kjer sem konkretno zaosatajala za planom. Toni mi je po telefonu govoril, kako pomembno je, da sedaj čimveč pojem, sicer bom čisto upočasnila, ampak resnično nisem prenesla ne winforce gelov, ne napitkov, ničesar, samo vodo. Sprijaznila sem se, da je zame tekma izgubljena, želela sem priti med prvih deset, a glede na situacijo, bom zadovoljna samo, da zagledam cilj! Nisem se več obremenjevala z vnosom kalorij, če mi ne paše, mi pač ne paše, bom pa na vodi prilezla v cilj, pa čeprav po vseh štirih! In začela sem uživati ... in kilometri so leteli ... počasi a vztrajno ... ne da bi se zavedala kdaj, sem bila na zadnji kontrolni točki, kjer smo se videli s Tonijem, Zaro in Hani, 16km do cilja. Noro, vedela sem, da to zadnjo etapo bom pa pregurala, ne glede na vse. Zanimivo, da nisem čisto zahodila glede na pomanjkanje vnosa hrane, hiter tempo v klanec in lahkoten tek okrog 8km/h odvisno od terena, sem še vedno brez problema zmogla. Zadnjih 10 km ob suhi rečni strugi po kamnitem terenu je bilo res ubijalskih, a z vsakim korakom sem bila bližje cilju in celo ponovno sem bila znotraj Tonijevega plana ... to mi je dalo novega zagona. V cilju so me čakali moji dragi spremljevalci, Toni mi je dal Hani v naročje in skupaj sva premagali zadnje metre. <3 Nor občutek! Po 18ih urah in 25 minutah, 14. v ženski kategoriji, sem bila v cilju te hudičevo težke preizkušnje. Hvala vsem za navijanje! Hvala ŽigaX za poslan sms sredi noči, čeprav nisem odpisala, pomenilo je veliko!!


Ostali so še polni trije dnevi za raziskovanje otoka v turističnem duhu... seveda so minili čisto prehitro. Na otoku večne pomladi nam je vreme kar lepo mešalo štrene. Ko smo se vozili čez gorat sredinski del otoka, da bi podoživela določene kraje iz tekme, sta nas spremljala megla in dež.

Ko je Toni napovedal moj čas tekme 18 ur 45 minut, sem samo vzkliknila, da to je pa sanjsko in če se njegova napoved uresniči, bom presrečna. Tekla sem še bolje od te sicer čisto orientacijske napovedi, pa vseeno nisem najbolj zadovoljna. Zadnje ure me je prehitelo preveč tekmovalcev. Najbolj pa obžalujem, da nisem tako uživala v progi, kot bi sicer lahko, saj teren je bil res neverjetno lep, raznolik, drugačen, ob kaktusih. Na Gran Canario se verjetno več ne bom vrnila, vsaj kmalu ne, ker bi rada videla še toliko drugih pokrajin, mi je pa celotno potovanje ostalo v prelepem spominu. Leteti in potovati z majhnim otrokom ni noben bav bav ... sem prepričana, da je Hani zelo uživala. Čeprav sem sprva imela pomisleke, da bi stanovali skupaj z še kom zaradi prilagajanja, sem neskončno vesela, da je bil ravno Ivi ta, ki je bival z nami. Imeli smo se super, vse je klapalo brez posebnega prilagajanja. Upam, da še kdaj spišemo skupno zgodbo z vsemi, s katerimi smo bili skupaj na Kanarcih. Čeprav sem imela v planu spet bolj intenzivno treninat in ne tekmovat, me je vseeno premamila 100 milj Istre ... upam, da v tretje gre rado... ;)

ob 4ih zjutraj na letališču v Milanu


po štirih urah prispeli na Gran Canario

moja št. 81, Ivijeva 49

Slovenci na Kanarcih

proti sipinam v Maspalomasu s pogledom na Atlantski ocean




prvi stik s peskom <3
kaj lepšega, kot se plaziti po mehkem pesku ...
prerace beer, z Ivijem sva na vodi :)
start v Las Palmasu ob 23ih



Ivi med deseterico najboljših


analiza v našem apartmaju
Playa de Mogan





Puerto Rico
Palmitos park






Las Palmas
Playa de las Canteras, Las Palmas






na letalu :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar