torek, 23. januar 2018

6.TEKTONIK ultra 3-dnevni tek

Aleš, Borut, jaz in Marko smo v celoti končali vse tri etape
Tektonik ultra, ki se že tradicionalno odvija 6. leto zapored, naju s Tonijem vsako leto spomni na najino obletnico, na dan, ko sva se spoznala. Prva leta smo tekli več po asfaltnih cestah in v treh dnevih/etapah pretekli 124 km. Zadnja tri leta se pa držimo krožne poti Prijetno domače okrog občine Ivančna Gorica, ki povezuje 12 krajevnih skupnosti in je v celoti markirana, ter se izogiba asfaltnim cestam. Dogodek je bil prvo leto prelomen ne samo zame ... stkale so se čudovite prijateljske niti, ki se iz leta v leto tkejo naprej. Marsikdo od nas se je takrat prvič srečal s tako dolgim tekom in se v prihodnosti navdušil za še daljše razdalje. Vsako leto se nas zbere več, a število sploh ni pomembno .. kajti kdorkoli pride na Tektonik, je ena sama poosebljena pozitiva. 
Letos morem najprej izpostaviti mojo mamo, brez nje ne bi bilo tako enostavno in brezskrbno. Še preden sem ji povedala za letošnji Tektonik, se je že sama ponudila, da bo cel vikend čuvala Hani (razpis je videla na facebooku), da bova midva lahko brez skrbi. Hvala mamica! <3
Vremenska napoved je v začetku tedna bila zelo slaba. Na srečo se pa je iz dneva v dan izboljševala in na koncu lahko rečem, da smo imeli perfekten vikend! 


PETEK 19.1., Šentvid pri Stični - Dob - Temenica - Sobrače - Šentvid pri Stični: 21 km, 500 višincev

Petkovo popoldansko deževje se je malo pred začetkom Tektonika prevesilo v močno sneženje. Start prve etape je tako bil prav zimski, trasa že skoraj v celoti pobeljena. Startalo nas je 13, pričakovala sva jih precej več, a so priznali, da so se ustrašili vremena. Ker je Toni imel še nekaj priprav v klubu in je želel biti na okrepčevalnici v Sobračah, je zadnji trenutek mene zadolžil za navigacijo. Malo sem bila nepripravljena, a na srečo so me reševali aplikacija Oruxmaps ter Tonijev nečak Luka s prijateljem. Takoj v začetku sta potegnila naprej, z nami bi jima bilo prepočasi in nam tako puščala stopinje ter v snegu narisane puščice za pravo smer, kar nam je zelo olajšalo nočno navigacijo. Bilo je krasno, Bogdan in Mateja sta rekla NEBEŠKO! Sneženje je naredilo tisto piko na i, da nam bo prva etapa ostala v res lepem spominu. In kasneje je marsikomu bilo žal, da se je ustrašil vremena in ni bil z nami. Tudi večerna analiza je bila uspešna, letos sva dodela samooskrbo v smislu preskrbe s pijačo .. naložen hladilnih mrzlega pira je lahko vsak uporabljal samooskrbno .. kadarkoli in koliko koli. :) Tonijev slogan "nikol še nismo šli, ne da bi še enga spili" je povzročil, da smo se ob enih zjutraj komaj poslovili. Katja in Andrej sta prespala v avtodomu, Borut, Marko, Aleš, Bogdan in Mateja pa v klubu. 


SOBOTA 20.1., Krka - Ambrus - Zagradec - Šentvid pri Stični: 42 km, 1200 višincev

Pri nas se nikoli ne ve koliko nas bo in zmeraj kdo preseneti še zadnji moment, tako da smo zjutraj spet zamujali na start. Ob devetih smo se komaj zbrali v Šentvidu, se natrpali v avtomobile in se odpeljali na start v Krko. Teškya smo strpali v prtljažnik na gajbo, na sedežu za tri osebe, jih je bilo 5, a nekako celi in varno smo po desetih minutah vožnje prispeli na Krko. Pričakovala sta nas še Bogo in Marija. Zbralo se nas je 25 tekačev, krasna pisana druščina. Še obvezna skupinska slika  ob tabli krajevne skupnosti ter gasa. Imeli smo bolj oblačen dan, čeprav so poročali, da je malo višje nad nami že sončno. Tonijev oče se je že vrnil iz vsakodnevnega pohoda na Pristavo, da nas je lahko zapeljal na start. Bilo je idealno za tek. Za nekatere je bil tempo prepočasen, za druge prehiter .. tako pač je v večji skupini. Brane Mišmaš nam je zrihtal dve krasni okrepčevalnici, eno v Korinju, drugo v Drašča vasi ob Krki in ob tako bogato založenih mizah enostavno nismo mogli hitro naprej. Ob štirih popoldne smo prispeli na cilj v Šentvidu. Pred hišo me je čakala moja mala princeska, da sem jo vsaj malo videla. Čisto zadovoljna je bila z babi, ni bilo videti, da me kaj pogreša. Hani je zelo zgodaj zvečer zaspala, saj čez dan skoraj ni zatisnila očesa, mi pa nadaljevali z samooskrbnim režimom ... polno obloženo mizo dobrot, nekateri so tudi pekli (ponovno moram izpostaviti svojo mamo, ki nam je spekla božansko prekmursko gibanico in jabolčno pito) ter polnim hladilnikom piva. Zvečer smo bili precej utrujeni, a kljub temu sledili Damjanovi predstavitvi o Medeiri ter Diagonali norcev Matjaža in Helene. Večer se je zaključil z ogledovanjem prekrasnih slik iz Nove Zelandije, kjer sta eno leto živela in potovala Marko in Nataša. Čeprav je veliko bilo govora o našem sloganu "nikol še nismo šli , ne da bi še enga spili", smo se vseeno morali okrog enajstih zvečer posloviti,  naslednji dan nas čaka še ena dolga etapa...


NEDELJA 21.1., Krka - Muljava - Višnja Gora - Metnaj - Stična - Šentvid pri Stični: 40 km, 1400 višincev

Zadnjo etapo so strpali mene (oz.sem se sama) v prtljažnik in ponovno smo se odpeljali na Krko na start. Zbralo se nas je 14 tekačev, nekaj meni novih obrazov. Vzdušje je bilo super, skoz smo se pogovarjali in se spoznavali. Kot bi mignil, smo po skoraj dveh urah bili v Višnji Gori, tako se je vsaj zdelo meni, kjer bi nas naj čakala okrepčevalnica. Toni je prišel minuto za nami. :) Sledil je najlepši del poti - ob reki Kosci in Poti dveh slapov. Če smo v petek imeli zimske razmere, je v nedeljo vse dišalo po pomladi ... na letošnjem Tektoniku smo imeli vse! Na zadnji etapi je bilo nebo brez oblačka, božansko lepi razgledi na naše Alpe ter zvončki, ki že kukajo iz zemlje. Na srečo sta punci, bolj cestni tekačici, ki sta prvič bili na kakem trailu, zelo uživali. Ob Kosci je bilo tudi precej blatno. Na naslednji okrepčevalnici, na 24-em km je Toni popravil svoje spremstvene napake in pripravil tako luštno okrepčevalnico s pestro ponudbo hrane in pijače, nam skuhal kavo, pripravil stolčke za počitek, da smo ponovno težko šli naprej. Današnji dan je bil na izpadanje in tukaj jih je dejansko nekaj izpadlo .. tisti, ki so že v štartu šli na krajšo razdaljo. Na žalost sta nas zapustila tudi Bogdan in Mateja, ki sta bila z nami vse etape, pretekla sta skupno skoraj 90 km. Čudovita sta! Nadaljevalo nas je še samo 7. Na Pristavi smo bili dogovorjeni za naslednjo / zadnjo okrepčevalnico, a kombija spet nikjer nisem videla. Kličem Tonija in ves presenečen: "Pa ne mi rečt, da ste že na Pristavi!?" Ponovno smo ga prehiteli .. biti v spremstvu res ni lahka stvar! ;) Borut je rekel, da je letos veliko lažje pretekel vse tri etape in na koncu smo se pogovarjali, da sploh nismo preveč utrujeni, čeprav smo v treh dneh pretekli/prehodili dobrih 100 km in 3000 višincev. V tako dobri družbi je vse lahko. Zelo me je veselilo, da so vsi, ki so ta dan tekli, a nehali na 24-em km, počakali v klubu na nas, da smo skupaj zaključili že 6. samooskrbni Tektonik. In z nami je končno bila tudi moja mala princeska, saj je moja mami morala na dolgo pot v Radence.   

Ja, meni je bilo nebeško cel vikend! Hvala vam dragi prijatelji za ponovno nepozabno dogodivščino na Dolenjskem in uspešno izpeljan 6.Tektonik ultra! Se vidimo prihodnje leto!

POROČILO Katje Drobež TUKAJ

START 1. ETAPE, Šentvid pri Stični

START 2. ETAPE, Krka



Ciganov vrh 731 m


Ambrus
1. okrepčevalnica Korinj

2. okrepčevalnica Drašča vas



ob Krki
Zagradec
Kitni vrh
Češpljeva dolina :)
START 3. ETAPE, Krka
Višnja gora
po poti dveh slapov
hlajenje piva
okrepčevalnica

Metnaj
CILJ, Šentvid pri Stični

ponedeljek, 08. januar 2018

4. Novoletni Knap trail

Na Knap trailu sva do sedaj bila s Tonijem prisotna še vsako leto, ampak samo na drugi izvedbi sva tekla oba. Lansko leto sem ga zgolj mesec dni pred porodom spremljala z avtomobilom, letos sva pa vlogo spremstva zamenjala. Malo po peti uri zjutraj me je pred hišo pobral Brane, Toni in Hani pa sta še sladko spančkala vse do našega starta ob sedmi uri v Trbovljah pri gostišču Brin. Prijavljena sem bila na forhajersko (64km in 3400 višincev) razdaljo. Glede na to, da ne treniram skoraj nič klancev, če pa že, po naših malih kucljih naberem največ 1000 metrov, ni bilo druge varijante zame ... le še dober mesec me loči do Transgrancanarie, kjer bo treba premagati 125km in 7000 višinev! Ja, in ta slednja številka me precej skrbi. Na Knapu jih je bilo pol manj in bilo jih je ogromno! :) 
Štartali smo v mraku, a čelke nisem potrebovala. Že kmalu v začetku zakorakamo v blato, uf to še bo avantura taprava, si mislim. Proti Sveti Planini postaja teren še težavnejši .. sneg, koraki se nam vdirajo in upočasnjujejo ter megla, ki onemogoča sledenje ozkim rdečim trakovom, kar je markacija naše forhajerske poti. Smo skupaj z Perojem in Markom Kavzarjem, kar nekaj časa, lepo je bilo v njuni družbi. Hvaležna, ker mi je Toni zvečer na uro prenesel track, ga vključim in poti sledim po uri. Vsi vrhovi so v gosti megli in se je res težko orientirati. Pomagalo mi je tudi to, da sem v teh koncih že bila in vsaj približno poznala teren. 
Spust iz Čemšeniške je bil prava drsalnica po blatu in drsečih skalah in šla sem kot po jajcih, čeprav mi načeloma spusti kar ležijo. Lažje bi šla brez palic, le -te me na spustih še bolj ovirajo. Medtem mi zvoni telefon... ravno sta se z očetom odpravljala od doma proti Trbovljam, ampak ni govora, da se oglasim... teren ni dopuščal nepozornosti. Občasno sem se zamislila, da ko pridem v Trbovlje, bo to šele polovica poti, tako kot po kilometrih, tako po višincih... pa tudi ne bom še prav kmalu v Trbovljah, kjer sem dogovorjenja z podporno ekipo, če sta šele dobro štartala od doma, imata pa vsaj 40 minut vožnje. :) Sicer pa mi je ta del poti neverjetno hitro minil in kmalu sem lahko zagledala mojega sončka, zamenjava sva bidon in par metrov je šel z menoj, toliko da si je po res grdem blatenem terenu umazal superge in naredi par slikic. Na trenutke mi je bilo tako vroče, da je kar lilo z mene, na trenutke je bilo vetrovno in hladno in res nisem vedela kako naj se oblečem. Na KT Lipa sem samo pomahala veseli druščini in pičila dalje proti Kalu, saj nisem potrebovala ničesar. Na makedamskem delu, ko sem ravno zahodila, sta se pripeljeta mimo Toni in njegov oče .. nato sem celo pot razmišljala, saj najbrž ne gresta z avtom po isti poti na Kal, kot mi, ker makedam postaja vse grši. Ampak ja.. šla sta po tej cesti, vmes je Toni kako podrto drevo umaknil, da sta prišla mimo, a varno sta prilezla do koče. :) Na Kalu spet obupna megla in če ne bi že od daleč slišala glasnega navijanja in ragelj, ne bi vedela, da sem že tako blizu. Toni mi reče, da je čisto malo pred menoj Francesko in da sem absolutno šesta. Nasploh sem premalo popila in pojedla, makedamsko blago vzpenjajočo se neskončno dolgo pot, ki je sledila kmalu po tem, sem še sicer zmogla vso pretečt, nato pa se je moč in razpoloženje začelo prevešati navzdol. Vmes sem dohitel Frenka. Pred menoj je bil vzpon na Gozdnik, nato pa še na Mrzlico, jaz pa razmišljala samo še o tem, da imam pravzaprav dovolj. Punce so bile daleč za menoj, zato mi je vseeno bilo za čas, čeprav sem si nekako zamislila, da bi rada prišla v cilj pod osem ur. Že kmalu mi je bilo jasno, da tega ne bom dosegla. Mama mi je napisla sms, da je prvi  (Ivi Hrastovec) že v cilju. Nisem več gledala na track na uri, temveč postavitev, kjer so se odštevali kilometri in se spaševala, kdaj neki bo minilo teh zadnjih 10 km? Vlekli so se po polžje... Na mukotrpnem vzponu na Mrzlico sem zagledala četrtouvršenega ... vau, a je to mogoče? čeprav sem se vlekla kot megla, Ivi pa je medtem v cilju pil verjetno že drugi pir. ;) Nisem ga mogla ujeti, pravzaprav ga nisem niti poskušala. Na srečo mi tek v dolino ni predstavljal težav, tako da z Mrzlice je šlo normalo, ampak čisto vse še tako majhne klančke sem prehodila... za klanc ni bilo več niti atoma moči. Spust sem šla z rezervo, saj mi ni bil interes, da se za tistih nekaj minut totalno razbijem, v naslednjem mesecu bi še vseeno rada čimveč trenirala. Na koncu me je presenetilo, da sem prišla v cilj s časom 8 ur 7 minut, minuto za Matjažem Bajcem. Lahko bi bilo slabše. Bilo je celo 8 DNF-jev. Pričakala me je razposajena druščina in moj Toni. Priznam, da med tekom nisem veliko razmišljala o Hani, itak je v najboljši možni družbi svoje sestrice Zare in sestričen Miše, Lučke in Gaje. Ampak  po teku, ko sem se umirila, preoblekla ter spila zasluženo pivo, sem jo pa začela neznansko pogrešat. Prvič sva narazen za cel dan...so mi pa punce sporočile, da je vse v najlepšem redu in ob sedmih zvečer, ko smo še vedno čakali na razglasitev v ženski kategoriji, saj še ni bilo tretjeuvrščene v cilju, je Hani že spala. Imela je zelo naporen dan, tako kot mamica. :) Ampak bilo je super in nedvomno se naslednje leto spet vidimo! Vsa čast Leonu in Tanji za organizacijo ter prostovoljcem za pomoč. Kot je Leon že prvo leto rekel: "More biti težko, saj ne more vsak biti forhajer!" ;) Zmogli smo, zmagali smo, super smo!

Pa srečno in zdravo leto 2018! 

REZULTATI
iz Trbovelj na Kal
na Kalu
CILJ

noge po osmih urah v supergah
z Uršulo in Tejo