sreda, 25. oktober 2017

Dalmacija ultra trail 2017




Po prekrasni izkušnji iz prejšnjega leta, tudi naša letošnja udeležba na Dalmaciji Ultra Trail v Omišu ni bila vprašanje. Vprašanje je bilo le, kdo od naju bo tekel in kakšno razdaljo. Lansko leto je Toni zmagal 100 milj in že takrat napovedal, da bom naslednje leto tekla jaz. Glede na njegov TDG v septembru, odstop na Valamar trailu in trenutno tekaško pavzo, je naposled sklenil, da njemu res nima smisla tekmovati. Ponovno sva bila na dogodek povabljena in čakala nas je nastanitev v čudovitem hotelu Damiani, tako da, na nek način sem se čutila dolžno, da letos jaz povrnem gostoljublje dalmatincev s svojim uspešnim nastopom... o odstopu ni bilo govora! :) Prijavljena sem bila na 100 km, a sem do zadnjega razmišljala o prepisu na 60 km, še pri prevzemu startne številke sem Tonija ves čas spraševala, a ne bi bilo bolj pametno na krajšo razdaljo? 

Na pot smo šli že v sredo, po Tonijevi službi. Sledi ista zgodba okrog pakiranja, kot vsakič, in sploh ne bom izgubljala besed, je bilo pa že na tem, da sploh nikamor ne gremo. Hani je bila že zelo zaspana in orto tečna, Toni pa s pakiranjem ni napredoval nikamor. Konec dober, vse dobro… malo pred peto uro popoldne nam je le uspelo speljati iz Dolenjske, Hani je pa spala vse do Šibenika in tudi naprej ni bilo težav, ji je bila zanimiva nočna vožnja, lučke in pojoče igračke. Ob pol desetih zvečer smo bili nastanjeni v isti sobici, kot lansko leto in Hani je že čakala postavljena prenosna otroška posteljica v sobi. Osebje v hotelu Damiani je res pozorno, prijazno in ustrežljivo. Hani je morala preplaziti še celo sobo, raziskati vse kotičke, nato pa zaspala kot ubita.
Zjutraj zajtrk s pogledom na morje, nato pa sprehod ob obali in kavica. Sanjarila sem o kakem lepem izletu, preden gremo popldne na prevzem startnih številk, a mi je Toni zabičal počivanje. Šla sem edino malo potečt, da sem videla kakšne noge sploh imam – zadnje tri dni nisem nič tekla, ker je Toni imel preveč dela in ga nič ni bilo doma. Sem pa nosila Hani dva dni zapored po uro in pol v ruksaku na Pristavo, kar je tudi dober trening, punca je vse prej kot lahka. Po pretečenih 6 km sem bila malo bolj optimistična, noge so bile vredu, ni bilo sicer neke lahkotnosti, a do starta je še več kot en dan.  

Morem priznati, da sem bila kar živčna – 100 km in 4000 višincev, takšne razdalje nisem premagala že zelo dolgo, a je sploh realno, da zdržim do konca? V petek popoldne ob treh smo šli na start 155km, nato pa pakirat v sobo za moj start ob polnoči, na zgodnjo večerjo in ujet še skromno urico spanja, Medtem je Toni previl, nahranil in uspaval Hani ter meni napolnil uro, telefon, naglavno svetilko, popravil paske na palicah, pripravil napitke in gele ter mi zračunal časovnico s končnim časom 15 ur 40 minut. Preden sem odšla, sem si načrpala dobra dva dcl mleka in upala, da tekma ne bo zame tako dolga, da bi morala ponoviti postopek že med tekom. :)

Ob desetih zvečer smo imeli avtobus iz Omiša v Klis. Tam pa eno uro in dvajset minut čakali na start. Zadebatirala sem se z Srečkotom, Adijem in Marjeto, tako da smo pozabili iti na toplo v lokal in malo pred startom sem bila ledena kocka… tako zeblo me ni že dolgo. In naposled še skupinska slika, zaželeli smo si srečno pot in gasa…juhuu…Toplo mi je bilo že po dveh minutah teka. Po dolgem času sem tekla s palicami in se počutila kot en štor…ampak itak sem se venomer prepričevala v glavi, da moram zelo zelo počasi začeti. Malo sem gledala pulz na uri, pretežno pa se ravnala po občutku in skušala ujeti en miren tempo, da se ne matram. V začetnem delu sva kar nekaj časa tekli skupaj z Meto Trampuž, na prvi okrepčevalnici Gornje Sitno pa se razšli. Čas je nenormalno hitro mineval in tudi lajež psov iz daljave mi ni bil nič strašen v njeni družbi, sicer bi morda bilo malo scary. Pogorišča letošnjih požarov smo obšli ponoči, tako da nisem videla škode, ki so jo naredili požari na to pokrajino. Ponekod se je še vonjal pepel. Ves čas sem vedela, da je pred menoj še vsaj Marjeta Gomilšak, če ne še katera, ampak se nisem nič obremenjevala, počutila sem se dobro, zato upala, da se bova slej kot prej srečali. To se je zgodilo v Gati okrog štirih zjutraj, na 30.km, šla je iz okrepčevalnice, jaz pa ravno prispela. Zmešala sem napitek v bidon in šla naprej, kmalu sem jo dohitela. Imeli sva nekako isti tempo in skupaj tekli vse do jutra ter se pogovarjali, ponovno je čas mineval, ne da bi vedela kdaj. Iz KT Slime na 52 km sem nekoliko pojačala tempo in odšla naprej. Dan mi je dan neko novo energijo in svežino, počutila sem se odlično. Naglavna svetilka Led Lenser mi je zdržala celo noč, brez menjave baterij!

Bili smo že čez polovico proge, zdaj pa lahko malo stopim po gasu, pa tudi teren je postal bistveno grši kot do sedaj, ne prav tekaški in le-ta mi odgovarja. Končno malo uživam v samoti in upam, da bo tako ostalo naprej, že me dohiti en Hrvat, po imenu Nenad, in se me prime kot klop, pravi, da si je dvakrat zvil gleženj, da potrebuje družbo, da ne ve kako bi zmogel teči sam. Nekaj časa se pogovarjava, z zavestjo, da se bova slej kot prej razšla, če ne prej, na tranziciji. Tam ima namen preobut superge, se najest ipd., jaz pa niti tranzicijske vrečke nimam in se ne mislim zadrževati. Na vse okrepčevalnice imam lepe spomine in se veselim vsake posebaj, saj sem lansko leto na njih pričakovala Tonija na 100 miljah, s trebuščkom. V Zadvarju, na naši 6. okrepčevalnici in tranziciji, sem tako kot na vsaki natočila en bidon in zmešala energetski napitek Winforce ter odšla naprej. Tonija in Hani sem pričakovala že v Zadvarju, a glede na to, da sta se šele ob pol osmih zbudila, se bomo srečali šele v Breli. Mislim, da nisem sama pretekla niti kilometra, ko za seboj slišim glas. Bil je Nenad. “Kaj pa ti tukaj?”rečem. Hitel je za menoj, potem mi pa razlagal, da se mu je zdelo kar malo prehitro zapustiti tranzicijo. Po mojem niti superg ni preobul. Pri sebi sem razmišljala, zakaj hudiča mi sledi še naprej, a očitno nikakor ne želi ostati sam. Ker sem nabrala samo 10 minut prednosti pred drugouvrščeno, prešaltam še eno prestavo više, Nenad stoka za menoj, da trpi  in komaj sledi tempu, a popušča pa ne in sledil da mi bo, dokler bo pač šlo. Kasneje sem se navadila, da je nekdo stalno ob meni, nekaj časa pa mi je pošteno najedalo živce, kajti res imam rada svoj mir med tekom. Komaj sem čakala Brelo, to bo pomenilo, da do cilja tečemo z razgledom na morje zadnjih 25 km,  čeprav sem vedela, da se bo kalvarija začela šele takrat, zaradi vročine. Sonce je pričelo neusmiljeno nažigat, jaz pa prav pogrešala nočno svežino. Bilo je čarobno, krasno in res super teči ponoči. V Breli me je pričakala “osebna” okrepčevalnica – Toni je zložil vse na klopco, kar bi lahko potrebovala. Vzela sem čiste vode, s katero se bom polivala po glavi in polupčkala mojo malo princesko, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje. Čeprav sem vratolomni spust do Brele šla previdno, sem vseeno kar nabila noge. Po asfaltni ravnini ob morju sva prva 2 km tekla okrog 10km/h. Nato sem pa začutila, da noge več niso iste, vročina me je začela zdelovati. Veliko lažje mi je bilo, da sem se na vsake par minut močila z vodo po obrazu in glavi. Odslej naprej sta me na vsaki KT pričakovala moja dva srčka. Do Piska je šlo vredu, čeprav se je teh 8 km začelo vlečt v neskončnost. Vmes sva se srečala s Simonom. “Ponosen sem nate, Katica! Super ti gre!”je rekel, kar mi je dalo krila. Kdor pozna najino zgodbo, ve, da je samo človek z velikim srcem zmožen takih besed. V Pisku mi je Toni na hitro pomasiral stegenske mišice s konjsko kremo in že sem oddrvela proti zadnjo KT. Vmes sem dobila sporočilo od mame, da ne rabim več nazaj gledat, ker daleč za seboj nobene ženske ne bom videla. :) V Breli sem pred drugouvrščeno imela nekaj več kot pol ure prednosti, v Pisku sem prednost še povečala. Makedamska cesta, ki se z minimalnim naklonom rahlo vzpenja do Lokve R. kar nekaj kilometrov, je na celotni trasi bila najhujša. Sonce je sijalo neusmiljeno, ni bilo sapice. Pot, ki bi se jo v celoti z lahkoto preteklo, se jo po 90.-ih km za seboj, v večini lahko samo še prehodi. Z Nenadom sva sicer lep delček poti tekla, z vmesnimi intervali hoje. V Lokvi Rogozdnici me pričakajo moji sončki z Anito in Živo vred. Zelo sem ju vesela, zadnjih 8,5 km me samo še ponese, sicer z za umret bolečimi podplati. V Breli bi morala preobuti premočene nogavice in superge, tako pa se mi je od vlage nagubala koža. Na srečo je bolelo samo čisto na koncu poti. To bom pa že zborbala! Nenadu je očitno moč povrnila panceta, ter googlanje po Stotinki.hr, kjer je videl, da je prvi Hrvat in da se mu obeta res dober rezultat, ki ga še v sanjah ni pričakoval. Zadnjih par km mi je ušel naprej. Prehitela sem še Gorana in sledil je zgolj še spust do morja in cilja! Ne morem verjeti…uspelo mi je, pretekla sem 100 km z 4000 višinskimi metri s časom 14 ur! Prvo mesto v ženski kategoriji in 7. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 78 tekačev, 9 je bilo odstopov. Toni je imel dovolj časa, da se je poigral z FB live stream prenosom in moj prihod v cilj posnel. Čeprav ob tej uri še ni bilo dosti ljudi in navijačev, je za nas bilo vzdušje prekrasno in tudi za nekatere moje bližnje, ki so gledali od doma. Tudi meni stopijo solze v oči, ko gledam svoj prihod v cilj s Hani v naročju. Bilo je epsko <3
Hvala organizatorjem, hvala prostovoljcem za brezhibno označeno traso, za dobro vzdušje na vseh okrepčevalnicah, za odličen dogodek! Bilo je nepozabno. Hvala osebju v hotelu Damiani za prijaznost, za odlično postrežbo! Hani je bila glavna zvezda, smeškala se je vsem. Ponovno smo neskončno uživali v Dalmaciji, srčno upam, da bo dogodek izpeljan tudi prihodnje leto. Čestitke vsem tekmovalcem, bilo nas je kar precej iz Slovenije in v nedeljo smo preživeli krasen dan skupaj, do podelitev nagrad in še naprej ... seveda, kajti "nikoli še nismo šli, ne da bi še enega spili" ;) 



prihod v sobo hotela Damiani

Dobro jutro :)

zajtrk


jutranji sprehod <3



bazen v hotelu
na balkonu <3
start 155 km

START OB POLNOČI, KLIS
Brela - Pisak
tranzicija: ZADVARJE, 63.km
razglasitve
prve tri na 100 km
zmagovalci
skupinska Slovenci v Dalmaciji:)

četrtek, 05. oktober 2017

Valamar trail - Where the hills meet the see


Že četrto leto ob približno istem času na istem mestu - v Rabcu na Valamar trailu. Prvi dve leti sem tekla na dolgi razdalji, 73 km, lansko leto sem bila spremstvo Toniju, saj sem že bila noseča, letos sem se pa odločila za maratonsko razdaljo - 42 km in 1100 višincev. Že to mi je predstavljalo dovolj velik izziv, saj nimam pojma kje sem trenutno s formo, sploh pa kaj je z mojo vzdržljivostjo. Tečem že od četrtega meseca po porodu, vendar krajše razdalje, nekako maksimalno 12 km, večkrat delam stopnjevanja ali kak krajši intervalni trening, bolj v smislu fartleka. 
Prijateljici Aniti se je že zelo luštalo morje in predlagala sem, da gremo par dni prej v Rabac. Res nam je v ponedeljek pozno zvečer Anita bookirala apartma in v sredo po zajtrku smo se punce same odpeljale proti Rabcu. Toni me je zapeljal do Ljubljane in komaj smo zložili vso prtljago in oba vozička v Anitin avtek. Hani je zmanjkalo šele okrog Postojne, obe z Živo sta nato spali vse do Rabca in se nismo rabile ustavljat vmes. Pred poldnevom smo že bile nastanjene v krasnem, novem apartmaju z veliko teraso in razgledom na morje. Živa je rojena dva dni pred Hani, to bo še zanimivo... dve mamici in dve osemmesečni punčki .:)
Imeli smo se čudovito, druženje je preseglo vsa moja pričakovanja. En dan je kuhala ena, drug dan druga za naju in za malčici. Enkrat je ena pomila posodo, drugič druga, enkrat ena šla malo tečt, drugič druga. Brez kakšnega posebnega dogovarjanja in prilagajanja, je vse steklo. Ponavadi smo dvakrat na dan šle na sprehod, ves popodan pa preživeli na plaži. Anita obožuje plavanje in se je res večkrat dnevno vrgla v morje, jaz pa v vseh dneh niti enkrat. Menda ima morje okrog 20 stopinj, a meni je to daleč premalo, da bi se opogumila za v vodo. 
Bila sem precej živčna zaradi maratona, "tekmovala" nisem že, hm, kakšno leto in pol. Toni je prišel za nami v petek popoldne z namenom skrbet za Hani, medtem ko bom odsotna. Med vožnjo v Rabac se je spomnil, da bi morda tudi on tekel, če bi imela kakšno varstvo za Hani. Že med pogovorom z njim, je Anita ugotovila njegove namene in se ponudila, da komot s Klemnom poskrbita za Hani. Zaupam jima maksimalno, ampak ju za okrog pet ur tako obremenit...hm... pa še Klemen bo prišel zjutraj ves utrujen iz Oktoberfesta. Zvečer je Toni šel malo potečt, da je sploh videl kakšne so noge (od TDG izpred dveh tednov še nič ni tekel). Prijavil se je na 73km, se pozno v noč še pakiral, zato noč prespal v kombiju in ne pri nas v apartmaju.  Ponoči je čutil bolečino v peti, ki ga je ovirala na TDG in že podvomil v pravilnost svoje odločitve. Imel je zastojn štartnino od lanskoletne zmage, zato se ni obremenjeval, dokler bo šlo, bo šlo, štartnina se na tem teku ne prenaša na naslednje leto in bi itak propadla. 

Štart sem imela šele ob 10:30, tako da sem v miru zrihtala Hani, sebe in vmes šla neštetokrat na wc. :) Vzdušje super, ogromno znanih ljudi in prijateljev, zdaj se že kar poznamo med seboj. Vreme odlično, pihala je burja, kar mi je zelo odgovarjalo med tekom, sicer bi mi kdaj pa kdaj bilo verjetno prevroče. Začetek je bil kar malo prehiter in ves čas sem se opominjala, da morem tečt počasneje, pot je še dolga in ne sme mi zmanjkat moči. Kmalu so se nam pridružili iz 52 km proge in je naenkrat postala gneča. To mi ni odgovarjalo, nekako nisem tekla v svojem ritmu, pa še konkretno sem se zaradi nepazljivosti spotaknila ob kamen in padla. Na srečo sem odnesla brez resnejših posledic, samo prstanec desne roke me je zelo bolel. Ves čas sem vedela, da sem prva v ženski kategoriji, nisem pa vedela koliko imam prednosti, niti nobenega občutka kako mi kaj gre. Od KT Bartiči sem ostala bolj ali manj sama, to mi je odgovarjalo in zelo sem uživala...kilometri so se neverjetno hitro nabirali, čas je pa tudi kar hitro tekel in kot bi mignil sem bila v Labinu, še 14 km do cilja. Ta del pa obožujem...še vedno do sedaj mi je šlo kar hitro, sploh zadnjih 5 km spusta do cilja sem vedela, da bo letelo. Edina pripomba bi bila, da smo v začetnem delu pogrešali kakšno zastavico več, včasih sem bila negotova ali sem na pravi poti. Druga pripomba pa na 5 literske sodčke vode na pipico, če si želiš napolnit bidon na postojanki, potrebuješ celo večnost, tako počasi teče s teh pipic. Enkrat sem dobila plastenko za dotočit vodo, večinoma pa po tej pipci in čakala ko budala, da je bil bidon poln. Sicer pa same pohvale...gre za enega lepših dogodkov, tekov in vsako leto se z veseljem vračamo. Nudijo zelo ugodno nastanitev v hotelu z dobro hrano, lokacija je super. Midva je sicer še nisva koristila. :) Razplet moje letošnje uvrstitve je bilo eno samo prelepo presenečenje zame ... v cilj sem prišla s časom 4ure24min (napovedala sem 5 ur), kot prva v ženski kategoriji in peta absolutno. Zadovoljna sem bila tako s časom, kot s celotnim tekom, bila je res ena sama uživancija! Toni je žal odstopil v Labinu, 14 km do cilja. Preveč ga je bolela peta in bil je čisto energetsko izpraznjen. Hani je menda bila čisto neproblematična in imeli so se super. 
Naslednji dan je sledila analiza teka na plaži, nato pa proti domu. Predvsem bi se zahvalila Aniti in Klemnu, da sta tako lepo poskrbela za mojo princesko in sem lahko tekla tako sproščeno in brezskrbno, ter da so me na koncu vsi skupaj pričakali v cilju. Hvala! In hvala Aniti za super družbo, upam, da še kdaj ponovimo! <3