ponedeljek, 04. januar 2016

2. Knap trail

Zadnja dva vikenda leta 2015 sta zame bila delovna, zato sem se neskončno veselila teh par prostih dni in silvestrovanja. To sicer ne pomeni, da so bili dnevi tudi mirni. Takoj v četrtek sva se zapeljala na Koroško, proti Domu na Smrekovcu, kjer smo silvestrovali. Ker so se Kristi, Miha, Pero in Joli malo zakalkulirali v času in razdalji, sva s Tonijem prišla v še prazno kočo, nikogar še ni bilo od naših, Toniju pa ni preostalo drugega kot da gre z menoj na sončni zahod na Smrekovec. 30 minut markirane hoje, to pa ja ne bi smelo biti preveč. V soboto (čez 2 dni) naju čaka precej dolg tek - Knap trail v Trbovljah z 47 km in 2700 pozitivnimi višinskimi metri. Mislim, da mu ni bilo žal, da sva skupaj pričakala zadnje sončne žarke v letu 2015, razgled je segal daleč, vse do Snežnika. Toni je kmalu omagal in prespal žurko, jaz pa sem se že drugič ta dan povzpela na vrh Smrekovca in s Kristijem ter Perojem tam dočakala polnoč... nazdravili smo, se polupčkali in strmeli v številne ognjemete v dolini. Čarobno! Pri hoji v dolino me je malo zaskrbelo, saj so noge bile težke kot kamen, čez dva dni pa tek ...

sončni zahod na Smrekovcu, zadnji v letu 2015



V petek sem res pretežno počivala in se dobro naspala, ostali so se že zgodaj odpravljali na Smrekovc, midva sva se pa veselo tiščala drug k drugemu in ni se nama mudilo vstat. Zvečer, doma sva končno pogledala film Everest. V soboto je budilka vseeno prehitro zazvonila in bilo je treba v mrzlo jutro (-5 stopinj), na štart že praktično tradicionalnega Knap trail-a. Naslednje leto bodo celo tri razdalje (še Hajerska). Zelo pozno sva se odpravila od doma, še majčken zašla in zadnji hip ujela štart - Slavka je najine štartne številke že dala na stran, ker je mislila, da naju ne bo. Brez ogrevanja in še malo raztrešena, sem se pognala v daljši vzpon. Noge so bile težke, podplati zmrznjeni, cilj pa neskončno daleč. Najprej sem razmišljala o topli postelji doma, zakaj mi je tega treba, a naposled sem le ujela svoj ritem, neozirajoč se na druge in začela uživati v teku. Pot je bila super označena, stezice prekrasne za tek. Po ravnem in v dolino mi je šlo dobro, klance sem se pa mogla malo pomatrat. Nekaj odsekov je bilo precej zahtevnih, predvsem vzpon in spust na Gozdnik in Mrzlico. Vzdušje na okrepčevalnicah je bilo prijetno domače - sploh na Kalu in lovskem domu Podmeja, kjer je Marko imel svojo podporo glasnih navijačev! :) Loreta in Urša Trobec sta takoj v štartu pospešile in naju z Marijo pustile za seboj. Kmalu sem ju popolnoma izgubila pred očmi in ves čas tekla z občutkom, da sta daleč naprej. Do glavne ceste za Trbovlje, ki smo jo prečkali, sem že dohitela Uršo, sploh na spustu sem videla, da imam še veliko rezerve. Na tej točki smo imeli šele 900 višincev in okrog 20 km, kar mi je dalo vedeti, da bo v drugem delu še kar nekaj vzpona. Pri naslednji okrepčevalnici so se mi kar učke izbulile, saj sem pred seboj zagledala še Loreto. Hitro sem jo dohitela. Pri domu na Kalu mi Slavka pove, da je Toni šesti, kar me začudi, a še doda: "Lepo gre po pameti! Še jih bo dohitel!" Sem sva pritekla z Markom Kavzarjem, z roko v roki, tukaj ga je prvič pričakal bučen sprejem njegovih prijateljev. Strmina na Gozdnik me je presenetila, a enkrat je bilo tudi tega klanca konec. Psihično sem se pripravila samo še na zadnjih cca. 500 višincev na Mrzlico, spust je pa itak šel sam po sebi, brez problema. Telefon mi zazvoni zadnjih nekaj metrov pred vrhom Mrzlice, Toni mi začne razlagat kako je dolgo časa tekel sam in nato dohitel Ivija in Grma, pa še ene tri, ki jih ni poznal, in pol prvi pritekel v cilj. :) Hihi, kar nenavadno se mi je zdelo vse skupaj, čuden razplet, a sem bila zelo vesela. Tudi on ni mogel verjeti, da se praktično že spuščam v dolino in da mi ne manjka več dosti do cilja. Mama mi je poslala sporočilo, da je Loreta dobrih 20 minut za menoj, zato se mi nikamor ni mudilo. Toni mi je prišel nasproti, kot že tolikokrat. <3 S časom 5ur 39 min sem zaključila Knap trail.

Kmalu po prihodu najhitrejših v cilj, so bile razglasitve rezultatov. Analiza teka se je za nekatere zaključila zelo pozno, v gostišču Brin, kjer so nas lepo sprejeli in pogostili z ješprenom v kruhovi šalčki. Tudi Stezičarja smo smeli degustirat. Leonu sem rekla, da bi lahko bil malo prizanesljivejši do nas in v štartu speljal najprej kakšen ravninski kilometer in ne takoj v klanec, pa je odgovoril: "Pot more biti težka, saj ne morejo vsi biti "forhajerji"!" Tako da zmagovalci smo vsi, ki smo uspešno opravili z 48 km in dobrimi 2700 pozitivnimi višinskimi metri. ČESTITKE, tudi zajbrujcem!! 
Medtem je sneg pobelil ceste in končno pričaral zimsko vzdušje. Domov sva se vozila skoraj dve uri (zjutraj pa 35 minut), saj so bile ceste nesplužene in bi težko prišla čez Bogenšperk, pa sva morala čez Litijo v Ljubljano in nato proti Dolenjski. Ampak je bilo vredno, spoznala sem nekaj prekrasnih ljudi, imeli smo se odlično!! Se vidimo prihodnje leto...

Knapovski slovarček:
FORHAJER – prvopisani kopač
HAJER – kopač

ZAJBRUC – nk rudar


POROČILO: Turni.si
REZULTATI FORHAJERSKA
REZULTATI ZAJBRUSKA


startno ciljni prostor, gostišče Brin


strmi vzponi
Toni, v grmu pa Grm ;)
Marija Trontelj
Loreta Kmet
Peter Macuh
Marko Kavzar
Urša Trobec
lovljenje ravnotežja po strmih in ozkih gozdnih stezicah
Toni prvi v cilju
zmagovalke na Forhajerski
zmagovalci na Forhajerski