ponedeljek, 19. oktober 2015

Garmin KRK trail 2015


Krk trail-a sem se udeležila tretje leto zapored in zelo dobro se spominjam občutkov in zaključka lanskoletnega teka, ko sem rekla, da v Baško nikoli več ne pridem - vsaj tečt ne. Letos so ultra kategorijo še podaljšali s spustom v Staro Baško in šli še malo naokrog, naneslo je polnih 50 km in 2300 višincev, lansko leto pa 40 km. Sploh, ko sva dobila povabilo na tek zaradi lanskoletne zmage, ni bilo nobenega dvoma več, da ne bi spisala še ene zgodbe iz Krka. Teren je tehnično zelo zahteven, od vseh mojih tekaških izkušenj, verjetno najbolj. Sama nisem imela prav dobrih pričakovanj, saj sem cel teden valovala med službo, prehladom in posteljo. Veliko sem počivala, a noge vseeno po Valamarju še niso dobile prave lahkotnosti. V petek sem nasploh imela slab dan, nad glavo mi visi nekaj nalog, ki ne vem ali jim bom kdaj kos. Že dan prej sva prespala v Baški in ponoči poslušala dežne kaplje, ki so udarjale po kombiju. Tudi za soboto so bile napovedane možne plohe. Čeprav ni bilo v obvezni opremi, sem s seboj vzela nepremočljivo jakno. Iz te napovedi na srečo ni bilo nič, imeli smo namreč prekrasen sončen dan, s fantastičnimi razgledi, težko bi si spredstavljala lepši dan. Na poti sta bili samo dve okrepčevalnici in marsikdo si je vzel s seboj premalo tekočine, zato je bilo tudi nekaj dehidracije, krčev in posledično odstopov. Med KT 8 in KT 9 je zaradi obilnega deževja pred dnevi, v strugi tekla voda, kar je bilo pravo presenečenje v tej divji naravi - dodatno sem napolnila bidon, čeprav je bilo treba malo skreniti s poti in sprala sol iz obraza ter se osvežila. Teren je zahteval stalno pozornost in previdnost, zato nisem pretirano divjala. Pred prvo okrepčevalnico z vodo, na približno 20-em km sem pred seboj zagledala Ajdo, kar mi je bilo totalno čudno, običajno si že v prvih kilometrih nabere zelo veliko prednost. Ko sem v cilju izvedela, da sem zgolj 9 minut za njo, mi je seveda bilo malo žal, da sem v zadnji tretjini tako popustila, a kljub vsemu se je zame ta tek končal nad vsemi pričakovanji. Pri spustu v Staro Baško mi je zazvonil telefon, bil je Toni, ki mi je sporočil, da že gleda proti cilju in da je v vodstvu. Uauu...Toni je spet v tako odlični formi, a na žalost prihaja obdobje fitnesa in spininga, ki mu vzameta preveč časa in energije, da zmanjka za tekaške treninge. Lansko leto sta se "po našpičenih kamnih" preganjala z Marjanom Zupančičem, letos pa z Dejanom Grmom. Tri kilometre pred ciljem sem zagledala njega in iz kamenja zložen srček, v katerem je pisalo K + T. <3 Včasih kar ne razumem od kje pobira vse te ideje, s katerimi me vedno znova preseneča. Imel je vsaj dovolj časa, saj sem prišla debelo uro za njim v cilj. Čeprav so se ti zadnji kilometri kar vlekli, so bili pa najlepši. Za prihodnje leto imam tri glavne cilje (nešteto manjših :)), ki bodo zahtevali, da bom čez zimo pridno tekla, pravzaprav več kot kadarkoli. Lansko leto me je ustavila poškodba in vsi ti trije cilji so posledično splavali po vodi. To so Transgrancanaria 125 km, Slovenska planinska pot (SPP) ter UTMB 100 milj, če le ne bo kakšnih drugih sprememb v življenju ali poškodbe.
Letos sva s Tonijem spoznala ogromno enih pozitivnih ljudi v krogu tekaške družbe. Tudi ta vikend je bil poseben! Najprej sem poklepetala s Pio in Andrejem, oba sta moj velik navdih za SPP. Nato sta naju gostoljubno sprejeli Cici in Mucki, da sva v njihovi kopalnici sprala vso umazanijo iz sebe. Pridobili smo kar nekaj prask na tekmi. Upam, da se bomo večkrat srečevali, saj sta takšen vir inspiracije in pozitivne energije. Zvečer smo imeli kostanjev piknik in analizirali dan ob domačih zvarkih. Pridružili so se še Nina in Jan z družbo ter Meta. Uršula in Drejka sta tudi tokrat obogatili najin/naš vikend, že čez dan sta dvakrat bile na poti. V nedeljo zjutraj pa sva v posteljo dobila slastne rogljičke (to bi bilo nekaj za Cici :)), nato pa še kavico v lokalu tik ob startu MTB dirke. Če bi imela gorsko kolo, bi odpeljala ta krog s kolesom, saj noge so naslednji dan bile čisto vredu. Na poti domov, kmalu za mejo, sva našla novo priljubljeno gostilno, kjer varijo odlično domače pivo PEK, podobno Stezičarju, pa še pica je bila zelo dobra. Družba, hvala vam za tako lep vikend!! 


Baška, naš cilj





z Ajdo in Mucki



mož in žena:) <3
vse stopničke zavzeli Slovenci :)

ponedeljek, 05. oktober 2015

Valamar trail 2015

V drugi izvedbi Valamar trail-a v Rabcu, sem se ponovno prijavila na najdaljšo razdaljo - 73 km, 2236m+. Že v petek zvečer, po moji službi, sva se odpravila na pot. V Rabcu smo se, kot bi se zmenili, srečali s prijatelji, s katerimi se, če ne prej, srečujemo na tekaških prireditvah. Ni bilo energije, niti časa za kuhanje testenin, sta pa Ivan in Tadeja pripravila pravo pojedino s samimi domačimi dobrotami, od sadja in zelenjave z vrta, do odličnega špeha in različnih vrst sira. Midva sva ponudila Stezičarja, borovničke iz Finske ter Medičko Stezičko. Žal se je to prijetno druženje kmalu končalo, saj je bilo že pozno. Uršula je rekla, da se je ponovno zavedala, zakaj se udeležuje teh trail-ov, ker enostavno družba je fenomenalna in to je najlepši del celotnega dogajanja. Vsaj zame, je večerja ob kombiju, na lesenih mizah in zložljivih stolih, pod milim nebom veliko bolj prijetna, kot večerja v še tako lepem hotelu. Takšnih trenutkov ne pozabiš. 
Toni je, kot zmeraj, imel še opravke s pripravo in pakiranjem za naslednji dan, jaz pa sem se pokrila z odejo in se skušala čimbolj naspat. Ponoči me je prebudilo grmenje in samo tesneje sem se privila k Toniju in si želela, da bo noč trajala čimdlje. Ampak budilka je zazvonila in bilo je treba vstat. Hitro sem se preoblekla in skuhala kavo, medtem pa se je ulilo kot iz škafa. Start je premaknjen za pol ure zaradi dežja. To je bila prava odločitev, saj je na štartu komaj še rosilo, kmalu za tem, pa popolnoma ponehalo deževati. Niti se nisem zavedala kdaj se je začelo odštevanje, kar naenkrat smo začeli tečt. Na začetni asfaltni ravnini čez mesto sem se ukvarjala z uro, saj mi nikakor ni našlo GPS signala in tudi pas za srčni utrip mi ni zaznalo. Nato pa se je začel že dobro poznan vzpon proti Labinu. Teren je bil razmočen od dežja, blaten ter skale spolzke. Treba se je bilo skoncentrirati na progo, zato sem se nehala ukvarjati s srčnim utripom in tekla po občutku. Bila sem kar slabo razpoložena, saj me je jezila ura, še bolj pa to, da imam že na začetku tako težke noge. Nimam druge razlage, kot, da je to posledica trekinga po Nanosu, kjer sva bila teden prej (40 km, 1600 višincev). Ko sem zagledala Matjaža, ki je na določenih lokacijah z avtom spremljal ženo Heleno, sem si zaželela, da bi se mu pridružila in bi me peljal nazaj do cilja. Hitro sem stekla mimo njega, da bi odmislila to neumno idejo. Zvrteli so se mi razni scenariji in sklenila sama pri sebi, da ne smem odstopit - bolje da v cilj pridem po desetih urah ali več, kot da odstopim. Pika. Tako sem samo sebe brcnila v rit in pričela s par urno kalvarijo. Ves čas so se mi na poti prikazovali spomini iz lanskega leta - spomnila sem se praktično celotne trase, skoraj vsakega ovinka, celo določenih pogovorov, ki smo jih imeli s sotekmovalci na določenih odsekih. V cilju sem Toniju Lekšetu rekla, da sem ga prav pogrešala, lansko leto sva si precej časa delala družbo. Letos sem celo pot tekla bolj ali manj sama. Po treh urah teka sem večkrat pomislila na to, da je pred menoj še vsaj 6 ur! O moj bog, kdaj bo minil ta čas!? :) Raje sem se osredotočila na prekrasno naravo, ki me je obdajala in prelepe stezice - poznani so mi bistveno grši tereni po Istri in Kvarnerju (eden takih nas čaka čez dva tedna na Krku). Trasa Valamar trail-a je res bolj ali manj tekaška in zelo raznolika. Jutranji dež je prinesel sonce, pravzaprav skoraj prevroč dan. Večkrat sem se močila z vodo, da sem sprala sol iz sebe in se malo osvežila. In takole je mineval čas...
Vedela sem, da, če pridem do Labina (57km), bom prišla tudi do cilja in res - razpoloženje se mi je bistveno izboljšalo, tudi zato, ker me je mama preko sms-a obvestila, da je Toni prehitel Marjana Zupančiča in je v vodstvu. Zelo sem bila vesela zanj. Skušala sem zaužiti čimveč hrane in tekočine, kar me je rešilo, da sem na koncu tempo le še stopnjevala. Zadnji del poti sem odtekla čisto solidno in v cilj prispela s časom 8 ur 36 minut, kar je sicer 12 minut slabše kot lansko leto, a glede na bistveno slabše fizično počutje, sem bila izredno vesela rezultata in cilja. Hvaležna sem bila sama sebi, da nisem odstopila, ker bi bilo res brezveze. Vse pride, in vse mine! :)  Toni mi tokrat ni prišel nasproti, že preko sms-a mi je javil, da mu je slabo in počiva v avtu. Letos je bila slabša udeležba, vsaj v najdaljši kategoriji, a še vedno nas je bilo okrog 400 vseh tekmovalcev. Organizatorji, z Alenom Palisko na čelu in prostovoljci so spet opravili vrhunsko s celotnim dogodkom. Čestitke vsem tekmovalcem v vseh kategorijah! Čestitke Toniju in Ajdi Radinja za zmago, oba sta tekla vrhunsko. Toni je lanskoletni rezultat popravil za 17 minut.
Zvečer smo naše uspehe zalili s prav posebnim šampanjcem, ki sta ga Uršula in Drejka v dar prinesle Matjažu in Heleni za izpeljan projekt UTMB! Drejka team je najboljši team! Hvala vam druščina za prekrasen vikend na morju! Se vidimo naslednje leto!