petek, 09. maj 2014

Prvomajski podaljšan vikend okrog TNP

Po četrtkovih pretečenih 100 km okrog občine Ivančna Gorica, sva v petek imela zaslužen dan počitka. Nameravala sva na morje, a obetala se je bolj slaba vremenska napoved. Šele pozno popoldan nama je uspelo spakirati stvari. Jaz sem navijala za to, da greva v hribe, neznansko jih pogrešam. Medtem, ko je Toni opravil zadnje stvari v klubu, sem jaz povpraševala strica Googla kam naj greva. Najmanj padavin kaže za Tolminski konec in tja sva se napotila. Prvo noč prespiva pri Tolminskih koritih. Sotočje Tolminke in Zadlaščice je na nadmorski višini 180 m najnižja točka Triglavskega narodnega parka. Noč je hladna, spiva v kombiju. Lastnik sosednjega lokala nama prijazno ponudi svoje parkirišče, da ne bova v skrbeh, da bi naju zjutraj preganjal kakšen redar, ki menda že zjutraj hodi naokrog in skrbi za red. Zgodaj zjutraj me prebudijo sončni žarki. Jaz bi še kar spala, a ker se bova izognila vstopnini, čeprav samo 4 eur/osebo, se podvizam in greva po prekrasni poti ob Tolminki in njenih koritih. Ogledava si Medvedovo glavo in Skakalce, Zadlaško / Dantejevo jamo, kjer bi naj Dante Alighieri v 14. st. dobil navdih za Pekel (Božanska komedija). Ob devetih zjutraj sva že nazaj iz panoramskega sprehoda, ob jutranji kavi. Sama bi se sicer najraje preoblekla v tekaško opravo in počasi šla do prečudovite cerkve Javorca, ki nama jo prejšnji večer predlaga gospod v Petrovem Brdu. Od vasi Zatolmin je oddaljena 8 km. Danes sva čist ta prava turista, ajde, pa greva z avtom gor! Spominsko cerkev Sv. Duha so zgradili avstro - ogrski vojaki, v spomin na padle tovariše v 1.sv.vojni. Tako lepa narava, končno se počutim umirjeno in svobodno. Ne vem zakaj si moremo nakopat na grbo toliko nalog, zakaj od nas zahtevajo toliko stvari, v bistvu je pa to pravo življenje...neprecenljivi trenutki v neokrnjeni naravi. Ne veva kje je najin naslednji cilj. Kje bova prespala? Ko je čas za takšna resna vprašanja, skličeva "krizni sestanek" in odgovori običajno kar sami padejo na dlan. Ta dan se zasidrava nekje ob Soči v vasi Ladra, malo naprej od Kobarida. Je že kar nekaj turistov, nisva sama, kot bi bila v predsezoni, a nič me ne zmoti. Na obisk pride domačin, Tonijev prijatelj, Stojan Melinc. Spijemo pivo, dva in prijetno kramljamo...reče da še nikoli ni bil tukaj, čeprav je skoraj domačin, da kje sva našla ta kraj?;) Dežja kar ni in ni. Naslednjega dne me spet prebudijo sončni žarki, sicer piha mrzel veter, nadležen.. prav mrzlo je. Odpeljeva se do Avse in štartava na Matajur. Vrh Matajurja že meji na Italijo. Učim se nordijske hoje. Pot neverjetno dobro markirana, a nama se more zgodit, da že v prvem delu enkrat zgrešiva pot in bluziva po enem travniku, nič shojeno, nič več markacij...a nič mi ne more pokvarit vzdušja, po dolgem času sem v hribih. Iz vrha, ki že meji na Italijo, je prekrasen razgled do morja, na Kobariški / Breginjski Stol, Karnijske Alpe, Kanin, Krn. Prekrasno je, s težavo grem nazaj v dolino. Nazaj tečeva in sva prej kot v eni uri pri avtu. Zapeljeva se do doline Zadnjica, kjer najdeva idealno mesto za tuš s toplo vodo. Na cesti do izvira Soče pa si že čisto sestradana pripraviva kosilo - pečene perutničke in zelenjavo. Zvečer prespiva v dolini Krma, temparetura pade do nule. Brrr....idealne razmere za stiskanje! ;) Zjutraj prelepih 30 tekaških kilometrov po dolini do Vrat in Aljaževega doma. Sama tečem v Mojstrano na kavo in zajtrk, Toni pa nazaj v Krmo po avto. Vedno znova sem navdušena nad našo prelepo deželo in tale mini dopustek štejem med ene izmed lepših spominov. Žal lepi trenutki zmeraj prehitro minejo. 

spoj Tolminke in Zadlaščice




Medvedova glava



Dantejeva jama

Javorca

notranjost cerve



bunker

Tolmin

ob Soči



razgled iz Matajurja








tuš
slap Peričnik





četrtek, 08. maj 2014

Krožna pešpot PRIJETNO DOMAČE v enem dnevu

markacije krožne poti PRIJETNO DOMAČE

V četrtek 1. maja, na praznik dela sva s Tonijem pretekla krožno pot Prijetno domače, okrog občine Ivančna Gorica. Okrog občine smo tekli že dvakrat, na Tektonik ultra 124 prvi vikend v januarju 2013, kjer sva se s Tonijem tudi spoznala. Letos istega termina smo zadevo ponovili, v treh dneh smo ponovno etapno pretekli 124 km, v spomin na lanskoletni nepozaben vikend. Krožna pot Prijetno domače je bila povsem drugačna izkušnja, saj je speljana predvsem po planinskih poteh. Zaradi večkrat vnete pokostnice se v zadnjem času izogibam asfaltnim cestam. Izziv sva vzela za trening, z zavedanjem, da sva tako blizu doma, da se lahko kadarkoli ustaviva, če bi bilo karkoli narobe. Bila je dobra izkušnja za prihajajoče tekaške dogodke: junija sem prijavljena na Lavaredo ultra trail - 119 km po Dolomitih, konec avgusta pa UTMB - 100 km okrog Mont Blanc-a. 

Krožna pot je povezovalna pot med dvanajstimi krajevnimi skupnostmi občine Ivančna Gorica. Temelj predstavlja dvanajst informativnih središč s tablo turistične infrastrukture občine ter unikatno izdelana klopca v neposredni bližini.  Ta središča so mi nedvomno pomagala k lažjemu dosegu cilja, saj sem si celotno pot, dolgo dobrih 100 km, razdelila po etapah. Cilj je bil vsako naslednje mesto z žigom, in ne zgolj končni cilj, ki se je zdel tako neskončno oddaljen. Razdalje med krajevnimi središči so bile dolge od 5 - 17 km. Najkrajša je bila smer Muljava - Krka (4,9 km), najdaljša pa Metnaj - Višnja Gora (16,9 km). Za to pot sva se odločila praktično zadnji dan, prvotno sva nameravala na morje, a je bila precej slaba vremenska prognoza. Priprave so bile temu primerno bolj površne in sva pozabila na kartonček za zbiranje žigov. Sva se pa zato pri vsaki tabli slikala v dokaz! ;) Štartala sva pozneje, kot sva nameravala, sem pozabila vključiti budilko. Na srečo me je notranji bioritem prebudil 15 minut pred šesto zjutraj. Ohjoj: "Čez 15 minut je štart!" ;) Seveda se nisva obremenjevala s časom. Končno imam prost dan, kdaj se bova vrnila domov naju pa tudi ni skrbelo, imava dobre naglavne svetilke in ostalo potrebno opremo za tek ponoči. Informativni izračun je pokazal, da bi lahko za vseh 100 km s krajšimi postanki vred potrebovala 14 ur. Štartala sva doma, v Šentvidu pri Stični. Po dveh pretečenih kilometrih se Toni vrne nazaj domov in mojo pasno torbico zamenja za tekaški nahrbtnik - tega sem vajena, pasne torbice pa ne in bi me samo živcirala celo pot zaradi opletanja sem in tja. Toni tako preteče dodatne 4 km. Ob pol osmih zjutraj končno zares štartava s celodnevnim tekaškim popotovanjem, z najino tekaško dogodivščino izpred domačih vrat. Iz Šentvida do naslednje postojanke pri Turistični info točki Stična, blizu najstarejšega samostana na današnjem slovenskem ozemlju (ustanovljen leta 1136), je 5,2 km. Do Turistične kmetije Grofija se precej loviva glede poti in parkrat zgrešiva. Nadaljujeva do izvira Virskega potoka, kjer je menda bila prva najdena človeška ribica. Pot naju vodi do Stične, kjer se že zbirajo pohodniki prvomajskega Romanovega pohoda. Od Stične naprej nama šele dobro zalaufa, ta etapa je dolga 6,8 km. Tečeva po znani poti na Gradišče (519 m) in naprej proti Pristavi (658 m). Po krasni gozdni poti od cerkve Sv. Lamberta naprej prispeva do najine 3. turistične info točke - Metnaj. Nadaljujeva do naslednje info točke, ki je tudi najbolj oddaljena, in sicer 16,9 km - do Višnje Gore, čez Obolno, kjer srečava pohodnike Romanovega pohoda v najini nasprotni smeri. Do tu so se prepletale Lavričeva, Romanova in Viridina pot, tik pod prekrasnim vrhom Kucljem (748 m) pa sva se pridružila še Poti dveh slapov, ki naju je pripeljala vse do Višnje Gore. V Višnji Gori imam malo psihične krize. Razmišljam, da se bo težko še ponovila tako krasna pot, kot sva jo imela do sedaj. Za nama je šele 30 km (Toni pravi, da ŽE 30 km ;)), še ne tretjina poti, cilj se mi zdi neskončno daleč. Tudi vreme se začne malo spreminjati, iz jutranje sopare in že skoraj vročega dneva nastane oblačno nebo, začne grmeti in pade par kapljic dežja. Pašejo mi vzponi, da me ne zebe. Pred točno enim mesecem sem se preselila k Toniju v Šentvid. Moram priznati, da sem prve dni prav pogrešala Rožnik, kjer sem brezskrbno tekla. Tukaj me je enkrat napadel petelin, drugič pes, tretjič sem se zgubila in vaščane spraševala po pravi poti. Ta tekaška izkušnja mi je pokazala toliko novih možnosti in me navdušila nad Dolenjsko. 
Iz Višnje Gore nadaljujeva po Jurčičevi poti - proti domačiji Josipa Jurčiča v Muljavi (10,2 km). Pri Hotelu Polževo naju pozdravi Tonijev oče, ki prikolesari mimo. Zmenimo se, da se dobimo v Dobu, enkrat proti večeru. Po levem robu smučišča se vzpneva do cerkvice Sv. Duha (630 m). Pot je čudovita, vzameva si čas za video posnetke, za slikanje. Polovica poti proti Muljavi teče v dolino, dobim novo svežino v noge, povrne se optimizem. Zgolj 4, 9 km naju loči iz Muljave do izvira Krke ter Krške jame. Prečkava visoko zaraščen travnik, tako da si z nesigurnostjo v pravo pot spet malo popestriva tekaško popotovanje. ;) Krožna pot Prijetno domače je v celoti markirana, vendar ne tako dobro, da ne bi parkrat zašla. Če si pohodnik, imaš več časa za opazovanje, med tekom se ti pa hitro zgodi, da kakšno markacijo spregledaš. Toni je imel gps sled poti, brez katere ne bi tako gladko prišla skozi, že itak sva zgrešila 2 km na celi razdalji. Iz Krke do Ambrusa, oddaljenega 10,9 km poteka zelo dobro markirana pot. Izbereva krajšo in lažjo variano, ki pa je letos tudi uradna pot - ob Krki in ne na Ciganov Vrh (731 m) - le-ta je najvišji vrh na poti Prijetno domače. V Ambrusu imava daljši postanek za malico, Toni natoči vode na bližnjem pokopališču. Postanki nama vzamejo tudi več kot 20 minut, čeprav se vsakič sprašujem, kam neki je šel ta čas? Zdi se, kot da je minilo le 5 minut. Iz Ambrusa naju vodi prekrasna gozdna pot proti Zagradcu. Ta del se mi kar vleče, odsek je dolg 16 km. Greva tudi mimo Valične vasi, kjer nas je letos sodelavka Nina letos na Tektonik ultra 124 pričakala s kamnito mizo obloženo z domačimi dobrotami. Naposled enkrat le zagledava najino 7. turistično info točko - Zagradec. Bližnja soseda nama natoči sveže vode. Ponudi nama tudi malico, vendar sva s hrano dobro preskrbljena, Tonijev ruksak je težek 6 kg!  Sledi naslednjih 10,6 km do Doba, kjer naju čaka support, Tonijeva mama in oče. Ne vem od kje imam energijo, ta del poti tečem z največjo lahkoto. Toni ima pa malo krize in me skoz ustavlja, predvsem teža ruksaka in premalo zaužite hrane sta vzrok. Menda tečeva po območju medvedov, a imava srečo tudi na tem področju - nobenega ne srečava. V Dobu, po 85-ih km se počutim fantastično, le žulj na desnem podplatu me precej boli. Od doma sva oddaljena zgolj 3 km, po cesti, a najina pot gre še malo naokoli. Obiskati morava še dve turistični info točki - Temenica (5, 7 km) in Sobrače (6, 1 km) ter nazaj do Šentvida. Kmalu se znoči. Gozdne poti so dobro označene, po poljih se pa loviva in zanašava na track v uri. Pri prečkanju travnikov sem vsakič čisto zmočila superge in nogavice, skeleča bolečina in pekočina na podplatu pod palcem zaradi žulja je zato zadnjo uro še toliko bolj moteča. Samo še na to čakam, da zagledam tablo Šentvid in vržem superge daleč vstran. Toni zadnji dve uri čisto oživi, teče spet brez težav, z največjo lahkoto. Hrana je bila bistvenega pomena! Prazen žakelj ne more stati pokonci, kaj šele teči! Naj sem si še tako želela v cilju najprej sezuti superge, sva prej šla v sosednji lokal Salon nazdravit z mrzlim pivom. To sva si pa res prislužila! ;) Za celotno pot sva potrebovala 15 ur 52 minut (25 min. bi bilo manj, če se Toni ne bi po dveh km vrnil domov),  102, 5 km, 3041 +/- višinskih metrov, 1 ura 39 minut postankov, 17 minut za iskanje prave poti, neto čas teka 13 ur 56 minut.

Krožna pot Prijetno domače je začrtana, markirana, namenjena vsem, da obiščejo njene številčne znamenitosti. Ni važno, na kak način, ali pohodniško, ali s kolesom, ali z avtom po določenih destinacijah... midva sva jo pretekla, v enem dnevu. Predvsem sem spoznala čudovite kotičke mojega novega doma in odkrila številne prekrasne tekaške poti. Hvala Toniju za vodstvo in idejo! Vse pohvale občini Ivančna Gorica in ostalim sodelujočim krajevnim skupnostim za krasno zamisel in izpeljan projekt! Bil je nepozaben dan!


start: ŠENTVID

izvir Virskega potoka, najdena prva človeška ribica
STIČNA, zbor pohodnikov na Romanovem pohodu

z Gradišča


METNAJ
Stiški potok, okrepčevalnica z vodo
Poljane
Obolno


na Gradišče nad Višnjo Goro

slapovi Kosce

VIŠNJA GORA
simbol Višnje Gore - polž priklenjen na verigi
Polževo 
po Jurčičevi poti...
...do domačije Josipa Jurčiča v Muljavi
MULJAVA

izvir Krke in Krška jama 

KRKA


AMBRUS 
južni rob občine Ivančna Gorica - na Pajčni

Valična vas
ZAGRADEC
Kitni vrh

DOB PRI ŠENTVIDU
TEMENICA

SOBRAČE 


cilj: ŠENTVID