nedelja, 27. april 2014

IškAAdventure trek 2014


Preteklo soboto se je odvijal drugi treking Slovenske treking lige, zelo blizu doma, okrog Krima, start pri hipodromu v Vrbljenah. Še zjutraj sva bila neodločena ali bi sploh šla, ni bilo pravega razpoloženja, utrujenost in neprespanost se mi vlečeta iz dneva v dan, a vedela sem, da sta po teku dva prosta dneva, namenjena za družinske obiske, prenajedanje velikonočnih dobrot ter predvsem počitek, zato je odgovor bil na dlani - tudi lansko leto smo se na tem trekingu imeli tako super, da bi bilo škoda izpustiti tak dogodek. Ob pol osmih zjutraj sva "panično" začela pakirat, ob deveti uri je bil že štart. Teden pred tem sem se udeležila sedaj že tradicionalnega Istra 100 milj. Pretekla/prehodila sem 82 km, 3800 višinskih metrov, nato pa, torej šele na polovici poti, na okrepčevalnici v Buzetu, odstopila. Še zdaj ne najdem pametnega razloga zakaj. Halucinirala sem že prvo noč, kajti čisto neprespana in nespočita sem šla na štart tako dolgega teka. Posledično nisem uživala, ni bilo nekega veselja. Vse vzpone sem šla prehito, srček je prehitro utripal. Doline so mi začele predstavljati problem, tekla sem kot po jajcih, bolelo me je levo koleno od vseh teh neštetih kamnov. Teren je res težek. Nisem bila še toliko fizično utrujena, problem je bil, da glava ni bila na mestu. Lahko bi vztrajala naprej, a sem se bala, da se bom prepočasi premikala še v drugo noč. To se mi pa preprosto ni dalo. Sedaj mi je mogoče žal, šele zdanilo se je, pa sem že odstopila. Lahko, da bi dan prinesel novo energijo in veselje. :) A je, kar je. Tako dolge razdalje zahtevajo določene izkušnje in preudarno razporejanje energije, tega sama še ne obvladam in se sproti učim. Upam pa, da se s tega tudi kaj NAučim, kajti spadam med tisto vrsto ljudi, ki radi večkrat gredo na led. ;)

Slovenska ekipa na Istra 100 milj, na startu v Labinu

Naj se vrnem na treking IškAAdventure. Letos zemljevid ni bil objavljen večer prej, kot je običajno, temveč smo ga prejeli tik pred štartom, ob prijavi. Štartalo nas je 18 tekačev v ultra kategoriji, skupno nas je bilo okrog 100. Nižja udeležba na tem trekingu kot sicer, tudi zato, ker se je na isti dan odvijalo več tekaških dogodkov - 8urni Formaraton v Tivoliju ter Najlepši Najtežji polmaraton v Škofji Loki. Na začetku so napovedali malo drugačne pogoje, težji treking, a presenetljivo dobro nam je šlo, vsaj v ultra kategoriji. KT 7 ni bilo, ker se menda medvedka z mladičem že par dni sprehaja tod okrog. :) KT 14 ni bila vrisana in smo na KT 9 dobili navodila kje bomo našli točko - moral si vrisati azimut med točkama. Na krajši razdalji so malo pojamrali, da so težko našli KT, veliko bluzili, višincev pa nabrali skoraj toliko kot mi na daljši razdalji. Do 16-ega km smo vsi tekli bolj ali manj skupaj, malo smo se ločili, spet smo iz različnih smeri prišli skupaj. Sem imela občutek, da bomo cel treking kar skupinsko odtekli. A med iskanjem KT 14, v gozdu pred Rakitno, sva dobila priložnost, da pobegneva ostalim, prva sva našla jaso in pašnik, na kateri je bila naša nevrisana kontrolna točka. Od tukaj naprej sva bila v vodstvu, čeprav sem vedela, da ostali niso daleč za nama. Vse nama je šlo zelo tekoče, čeprav nisem imela občutka, da sva hitra, da nama gre dobro. V klance sem čutila precej težke noge, verjetno še posledica prejšnjega vikenda na Istra 100 milj. Zgrešila sva pa predzadnjo KT, šla predaleč naprej od linije daljnovoda, ne bi ga pa smela prečkati. Tako sva izgubila dobrih 10 minut, bilo je potrebno nazaj v strmi klanec. V tem času sta naju prehitela Ana in gospod Stanko, kar izveva na živi kontroli, KT 20: "Kakšno minutko pred vama sta dva šla mimo!" reče gospa. Toni se je na vse zagnal naprej, jaz pa za njim, čeprav sem že čutila pošteno utrujenost. Kmalu sva ju ujela, pa še nekaj prednosti sva imela zaradi kronometerskega štarta, a kljub temu je bil zelo napet finiš. :) Bili smo zgolj še kilometer pred ciljem. Na srečo sem kmalu zagledala preljubi hipodrom - ciljni prostor. Prišla sva prva v cilj, po 37-ih km, 1600 višincih, s časom 4 ure 50 minut. Luštno smo se imeli. Po zaključku in razglasitvi rezultatov ter okrepčilu s krožnikom odličnih testenin, sva se dobro razpoložena zapeljala še v Tivoli, kjer so ravno zaključevali 8urni Formaraton. Naša ekipa Never give up je zasedla drugo mesto z skupno pretečenimi 513 km, zmaga je spet šla v roke Tekaškemu forumu. Super je bilo videt prijatelje na kupu, nekatere po dolgem času, smo iz vseh koncev in se težko zberemo vsi skupaj. Čestitke vsem, za vsak pretečen krog! Tudi spoznavni družinski obiski na Koroškem in v Prekmurju so bili uspešni. Preživela sem čudovit vikend. V ponedeljek sva šla na krajši trening ob Muri. Seveda ne po moji standardni poti, je treba kako ušpičit, ko sva skupaj. ;)

REZULTATI
GALERIJA SLIK

briefing

oba bila izžrebana za ogled filma v Koloseju


Tivoli, Formaraton

nedelja, 06. april 2014

Kolesarska idila konec marca na Dugem otoku

1. DAN: Šentvid pri Stični - Karlovac - Slunj - Zadar (330 km) / trajekt / Brbinj - Saharun - Mala voda (35 km)

Od kratkega marčevskega kolesarskega popotovanja mineva skoraj en teden, a v zadnjih dneh sem vse sile namenila učenju za izpit, zato ni bilo časa za zapis. Sva pa preživela fenomenalen in tako polno doživet podaljšan vikend, da ga morem deliti z vami. V sredo zvečer sem se kuhala z 38 temp., naslednji dan cel dan pospravljala, pobelila steno in se popoldan dokončno preselila na Dolenjsko. Preostanek dneva spet pospravljanje v novem stanovanju, tako da sem zvečer čutila izčrpanost do zadnjega atoma. Že prej sva planirala vikend na morju, a do zadnjega nisva vedela, ali bova lahko šla, sploh pa s kolesom. Na srečo je vročina popustila, ostalo je samo še boleče grlo. Toni pride bolj pozno domov in reče: "Katka, ne upam si ti to pokazat!" "Kaj?" Bil je napisan seznam trajektov iz Zadra na Dugi otok. Mislila sem, da imava katamaran šele naslednji dan proti večeru in se imava čas dobro naspat, vozi pa tudi trajekt, sicer v Brbinj že ob 10:00. Me že dobro pozna in ve, da bom na vsak način želela na prvi trajekt. Skličeva krizni sestanek ob pivu, dopolniva seznam stvari, ki jih potrebujeva za na pot in počasi pričneva s pakiranjem. Ne vem na kak način so se izpraznjeni atomi obnovili, a ni bilo več ne duha ne sluha o utrujenosti. Sklep kriznega sestanka: najkasneje ob treh zjutraj je odhod proti Zadru! :)

Ob 3:20 se usedeva v avto in potujeva novim dogodivščinam naproti. "Ne samo novi dogodivščini Katka, novemu življenju greva naproti!" In ta vikend je bil res nepozabno prelepa otvoritev najinega skupnega življenja. <3

Zgodaj zjutraj prideva v Zadar, živa in zdrava, hvala Bogu! Zaradi zaspanosti sva se menjavala pri vožnji in je bilo na trenutke res precej utrujajoče vozit. Razen, da se nama je v prtljažniku polil kanister z vodo in zalil mojo torbo z vsemi cunjami in, da sva za las prišla na trajekt, saj je Toni v avtu pozabil set za prvo pomoč, v njem pa dokumente in ves denar in ga je šel nazaj iskat, avta pa itak ni v tako kratkem času našel, je šlo vse po planu. Set za PP je tako ostal v avtu, midva pa v upanju, da naju tam tudi pričaka, z vetrom v laseh, z zgodnjimi sončnimi žarki ter omamnim morskim vonjem via Long Island. ;) Na trajektu igrava Scrabble, imava 1 uro in 20 min. časa. Ne morem opisati sreče in odličnega razpoloženja, ko prideva na otok, daleč od celine, daleč od vsakodnevnih obveznosti in skrbi. Sproti se odločava, kam bova šla in kaj bova počela. Imava sprintan podroben zemljevid, zavijeva za Malo vodo, čeprav to pomeni 150 višinskih metrov razlike, da prideva nazaj na glavno cesto, če nama tam ne bo všeč. A najdeva raj na zamlji. Odpreva pivo, se uleževa na obali, ura je šele poldne, petek je, ljudje so še v službah, midva pa tukaj, v raju! Na obali je naplavljenih nekaj smeti in vse naokrog ležijo spužve. Ker sva doma pozabila viledo za pranje posode, Toni obreže spužvo, ki nama nato cel vikend služi namesto vilede. Jaz se več nočem premaknit nikamor, a Tonijev nemirni duh naju vodi dobrih 10 km naprej proti Saharunu, kjer si je zamislil, da bova prespala. Saharun naju razočarala, precej ribičev je okrog, full smeti in nikjer mesta za postavit šotor na samem, sami kamni. Odločiva se, da greva nazaj v najin raj, v Malo vodo. Zvečer sem resnično izčrpana, dan je bil dolg 36 ur. Bučanje valov naju zaziba v spanec kmalu po sončnem zahodu, ki pade v morje. Romantika. :)

iz Brbinja, iz trajekta do prvega križišča, kam naprej?
Saharun
Mala voda

sušenje mokrih cunj
ravna in mehka podlaga za šotor
spužva, gobica za umivanje posode
sunset


2. DAN: Mala voda - Luka - Sali - Park prirode Telašćica (45 km)

Večinoma vstajam zgodaj in potem v povprečju kakšno uro porabim za to, da zbudim še Tonija. Vmes popijem svojo, nato še njegovo kavo. Je pa največkrat to tudi edini čas v dnevu, ko lahko v miru berem knjigo. Oblečem se za tek, a ker tukaj ni dobrega ulova (ribe nobene vabe niti ne povohajo) se odločiva, da se premakneva, greva naprej s kolesom do Salija, se hitro nekam namestiva in grem raje popoldan tam tečt. Vožnja je lepa, avtomobile lahko preštevava na prste rok, tako da res uživava v raziskovanju in občudujeva otok. Povprečje vožnje je 15km/h, imava polno naložene torbe. Toni vozi 6 litrov vode, najmanj deset pločevink piva, 4 ribiške palice in veliko škatlo z ribiškim priborom + ostale nujne stvari. V Sali prispeva zgodaj popoldne, zelo je vroče, zato je čisto brez pomena pisati kako sva happy, da končno najdeva eno odprto trgovino z hladilnikom in mrzlo pijačo. V pristanišču se "zasidrava", Toni nabira dagnje (je treba zamenjat vabo za ribe). Dobrih 10 km imava do Nacionalnega parka Telašćica, kjer bova prespala. Tako uživam v lenobnosti, sončku in brezdelju, da je vsak prevožen km odveč. :) Telašćica naju preseneti, nikjer ni žive duše. V sezoni bi težko tukaj postavila šotor, v tem obdobju pa nisva srečevala nobenih ljudi nikjer, razen ribiči so se oddaljeni od obale vsake toliko s čolni vozili mimo. Res odmaknjeno območje, na robu z Nacionalnim parkom Kornati. Takoj, ko prispeva, še razgreta od vožnje, segrejeva vodo na gorilniku, zlijeva toplo vodo v plastenke in se med neštetimi postavljenimi možiclji iz kamenčkov stuširava. Mi več na misel ne pride, da bi šla še tečt, raje sem se zleknila na pečine, Toni je lovil ribice, jaz sem brala knjigo, dokler ni sonce tudi danes "padlo" v morje. ;) Ponoči se super spi v spalki, pri 12-ih stopinjah me nič ne zebe.

umivanje posode
150 višinskih metrov do glavne ceste
Rava in Pašman v ozadju
Luka
v Sali-ju nabiranje dagenj, vabe za lovljenje rib
Sali
Park prirode Telašćica

še 1 km okrog slanega jezera do najinega raja
klifi ...
... in magarci na otoku :)
Slano jezero

tuširanje
... nato počivanje, daleč v ozadju Kornati
še eno sonce, ki pade v morje ;)
nočni ribolov uspešen


3. DAN Park prirode Telašćica - Brbinj (35 km) / trajekt / Zadar - Plitvička jezera (145 km)

Rana ura, zlata ura. Spet vstanem zelo zgodaj, še ura se pomakne in je še skoraj tema, ko kuham kavico. Porabim eno uro, da zbudim Tonija, spet spijem vso kavo, eno morem zlit vstran, ker mi je v plastenki skisalo mleko. Za drugič vem, da ne bom mleka prelivala v manjše plastenke. Pospraviva šotor, ker mi je kar zoprno, če bi prišli kakšni ljudje, saj sva v osrčju nacionalnega parka, a skrbi so odveč, tukaj ostaneva do treh popoldne in ne pride noben človek na obisk. :) Zjutraj končno grem tečt, po štirih dnevih. Prehlad me je malo zdelal, full sem zadihana, noge so pa tudi težke kot beton. Tečem bolj turistično in se razgledujem na vse smeri, grem do klifov in zelo uživam, dokler ne začnem srečevati kač, saj je teren full skalnat. Po trekersko grem po ozki stezici, da bi čimprej prišla nazaj do Slanega jezera, saj me je strah kač, a te ozke poti kmalu zmanjka in komaj se še prebijam čez zaraščen gozd, da pridem do jezera. Ves čas pa samo čakam, da zagledam kakšno žival. :) Raje tečem še par krogov po 2,2 km dolgi urejeni poti okrog jezera. Dokler tudi tukaj pred mano ne švigne gož in se skrije pod skalo, potem imam pa dovolj solo tekaške dogodivščine in grem nazaj k Toniju. Sonce žge, midva pa brez sončne kreme. Prvič sama lovim in se naučim ravnat z ribiško palico. Ujamem tri bukve, ki so sicer majhne, ene najpogostejših jadranskih ribic, a sveže pečene so zelo okusne. Popoldan dve uri kolesariva do Brbinja na trajekt, 25 kn na osebo in 25 kn za kolo. Na kolesu imaš res minimalne stroške, sploh če ne plačuješ prenočišča in spiš v šotoru, v naravi. Vse in največ kar naju je stalo, je bencin do Zadra in nazaj. V Zadru se zapeljeva do morskih orgel in Pozdrava soncu, poiščeva avto in se zapeljeva do Plitvičkih jezer, kjer prespiva, v kombiju. Noč je mrzla (4 stopinje) in se celo noč tiščiva tesno drug k drugemu, da naju ne zebe. 


najin šotorček, zlit z naravo :)

zajtrk, mešanica musli-jev, nato preliti z vodo
jutranji tek
parkrat okrog Slanega jezera, en krog dolg 2, 2 km

ujela tri bukve
celoten ulov, za kosilo in večerjo bo dovolj 
večje ribe niso šle v "potovalno" ponev :)


4. DAN Plitvička jezera / tek 12 km / - Karlovac - Novo mesto - Šentvid pri Stični (180 km)

Zgodaj vstaneva, na srečo, kajti praznovali so obletnico incidenta Krvavi Uskrs (31.3.1991), ko je padla prva žrtev državljanske vojne - Josip Jović. Cele Plitvice so bile polne policajev, vojakov, črnih dobrih avtomobilov. Prišla sva v pravo osje gnezdo. :) Že zjutraj, pred njihovim shodom sva odtekla 12 km, po Plitvicah, ob jezerih in slapovih, srečala na vsej poti zgolj 4 turiste. Spet ne morem opisati svoje evforije in počutja ob misli, kakšno srečo imam doživeti Plitvička jezera, turistično zelo oblegano mesto v sezoni, na tako intimen in edinstven način. Naredila sva samo dva prekrška ta dan: vstop v nacionalni park, ki je pod zaščito Unesca, po trekersko, brez vstopnine ter v parku nabrala čemaž za k ribicam. 

Hvala Toni, za to prekrasno izkušnjo in tako perfekten podaljšan vikend! <3

jutranji tek, Plitvička jezera









je res bil medvedek tukaj ponoči?
po trekersko, ne upoštevajoč znakov:


nabiranje čemaža
zapora ceste, spomin na Krvavi Uskrs, prve žrtve domovinske vojne