sreda, 28. november 2012

Tek na Krim

Za to nedeljo smo bili zmenjeni za tek po Knapovski poti. A se je v soboto popoldan vse izjalovilo. Miha je zbolel, Kristi je delal, z ostalimi se pa nisem povezala in se dogovorila, tako da smo se vsi hitro sprijaznili, da družba gre brez nas in da nas ta pot še čaka v prihodnosti. Malo sem imela slabo vest, da nisem šla domov v Radence - čisto preredko vidim svojo družino in prijateljice doma. A teden se blazno hitro obrne, čez vikend si pa zelo želim nadoknaditi tedenske ure stresa za odklop kje v naravi. Že v petek, preden smo šli v Naklo na predavanje Klemna Trilerja o njegovem neverjetnem dosežku na Slovenski planinski poti, smo se ustavili pri Poloni, da mi je dala v posojo njen Salomonov tekaški nahrbtnik. Krvavo potrebujem nahrbtnik, nagledala sem si pregrešno dragega in sem želela sprobati kakšnega, da bo odločitev za nakup lažja. Nekam bo definitivno treba, da sprobam Polonin nahrbtnik. :) Hitro se mi je utrnila ideja, da grem sama tečt od doma (Vič) na Krim in nazaj. Zvečer sem si okvirno v spomin zarisala krožno pot - po Ižanski cesti do Krima in čez Preserje ter Črno vas nazaj (ali pa Vnanje gorice pa po Tržaški). Detajlno se bom odločala sproti. Zjutraj sem se komaj pobrala s postelje, pozajtrkovala in točno ob devetih štartala od doma. Prve pol ure sem imela tako okorele gležnje, da sem že resno razmišljala, če se sploh zavedam kam grem in kako bom prišla nazaj? Nakar ugotovim, da sem pozabila ključno stvar: denar. Počutila sem res zbito, zato nisem delala dodatnih par kilometrov, da bi se vrnila domov po denar, sem se raje sprijaznila, da bo že kako in se odpovedala piru in joti na vrhu Krima :) Kmalu pridem na Ižanko, Miha me je dan prej skušal speljat na kako drugo pot, ker ta, da je preveč prometna in nevarna, a sem imela srečo - nedelja dopoldan, avtomobile bi skoraj lahko na prste preštela. Čisto luštno je bilo teči, gležnji se se tudi kmalu vdali v usodo in ni bilo več težav. Sem pa zavila desno za Iško Loko in se tako popolnoma izognila prometu. Tekla sem po Barju do Iga, proti Iškemu Vintgarju in kmalu zagledala znano cesto na Krim, letos smo že enkrat tekli na Krim in to dan po mojem prvem vzponu na Triglav. Odločila sem se, da grem spet po cesti. Do izhodišča sem pretekla dobrih 16 km, pojedla en gel, vklopila mp3 in gasa navkreber. Prav dosti časa ni bilo gasa, me je klanec hitro upočasnil in povzročil težke stegenske mišice. Premalo imam kilometrine v klance, zato me hitro ustavijo in precej se matram. Na poti naredim par slikic, začne pihati direkt v prsa, zebe me in razmišljam kako bom lahko tekla do vrha, ki je še tako daleč? (cca. 17 km nenehnega počasnega vzpenjanja). Pa je vseeno šlo, naspidirani komadi so naspidirali še mene. Zaželela sem si gozdnih poti in ko sem zagledala tablo: Krim 55 min, sem brez obotavljanja zavila s ceste. Malo sem tekla, v orng klanc pa hitro hodila in k Domu na Krimu (1107 mnm) prišla v 25ih minutah. Zgoraj megla, mraz...v veži, na "toplem" pojem sendvič s pršutom, banano, se oblečem in kmalu nadaljujem navzdol. Zelo bi pasal topel čaj, a posode se mi ravno ni ljubilo pomivat ;) Hja, denar je ključen! :) Full sem se veselila spusta po gozdni poti v smeri Preserja, ki jo že poznam, a se je hitro izkazalo, da ne bo tako enostavno kot sem mislila. Pot je bila namočena, blatna, kamenje spolzko. Tekla sem izredno pazljivo in počasi, a neskončno uživala! Veter mi je spihal stres in negativne misli, številni koraki so umirili moj nemirni duh. Spet sem malo spremenila pot in namesto na Preserje zavila za Jezero, te poti prej nisem poznala -  s to potezo sem tudi precej skrajšala svojo pot (google maps mi je čez Preserje zračunal 58 km). Iz Jezera sem imela še nekaj dolgočasnih, dolgih in še kar prometnih kilometrov čez Lipe do Črne vasi in nato po Ižanski do PST-ja. Po točno 50-ih kilometrih sem bila doma. Tekla sem dobrih 5 ur in pol, pokurila 4826 kcal, pa slabih 1000 višincev se je nabralo. 

Čudovit jesenski dan je za mano, na polno izkoriščen, kljub temu, da so me sončni žarki le redko pobožali. Baterije za nov delovni teden so definitivno napolnjene. Naslednji vikend se nam pa obeta ena različica Kristi traila - zgleda da v snežnih razmerah. :)







nedelja, 11. november 2012

6. Sladkih šest

Lanskoletni post se je končal z "Drugo leto spet!", in res, leto je šlo naokrog, mi smo se pa spet udeležili sladkih 6 ur teka v Sladkem vrhu. Že vožnja je bila sladka, malo sem dremala, saj smo s Kristijem in Nives prejšnji večer ponočevali (Brit Floyd v Tivoliju), družba pa fantastična: Dejan (naš šofer), Miha, Kristi, Drago, Martin in jaz smo se podali novi izkušnji naproti. Ustavili smo se v Tepanjah  na kavi (o tem, da sem pozabila podstavit lonček in dobila samo mleko, ne bi:)) in še na hitro poklepetali z Leonom, Primožem in Maco. Celo pot je sijal sonček, naše prizorišče pa je bilo odeto v meglo in tudi pretirano toplo ni bilo. Postavili smo postojanko s hrano in pijačo, stola noben ni vzel s seboj, namerno, saj nismo imeli plana sedet in še dobro, da ga nismo imeli, ker je najbrž vsak od nas kdaj pomislil, da bi se pa le malo usedel, a se preprosto ni mogel. :) V četrtek sem šla doma na kratek tek, ki me je samo zaskrbel, saj me je precej bolela pokostnica. Pretirane volje do šest urnega teka nisem imela, a kot zmeraj - pozitivna energija, krasni ljudje in družba te takoj povleče v nabiranje krogov in tek. Prve štiri ure sem tekla brez težav, bolečin, malo sem čutila pokostnico in levo koleno, a ni bolelo. Predvsem sta mi težave delala dva ovinka ob glavni cesti - vsakič se mi je zazdelo, da mi kar obrne koleno. Med četrto in peto uro sem imela malo krizice - kar ni se mi več dalo tečt. Ugotovila sem zakaj: ker sem full lačna. Naredila sem si sendvič s pršutom, pojedla par kosov peciva, banano, čokolado in dobila nazaj potrebno energijo. Pridružila sem se Mihatu in kakšen krog ali dva sva tekla skupaj. Časa je bilo še za slabo uro, začele so se kalkulacije s krogi in ugotovila sem, da če tako nadaljujem do konca, da jih še lahko naberem 60. To se mi je zdela super številka, zadnji krog bi še lahko enega stisnila, a ni bilo potrebe. Uspelo mi je torej pretečt 60 krogov oz. 62 km. Jaz sem več kot zadovoljna z rezultatom in sploh presrečna, da sem lahko tekla brez bolečin. Šest ur teka je veliko, pa tudi malo - ob tako krasni družbi hitro minejo. Spoznala sem tudi veliko novih ljudi, ki nas povezuje skupna pozitivna energija. Čestitke vsakomur posebej za vsak korak! Teklo nas je 112 tekačev, 43 žensk in 78 moških. Padel je rekord proge - Madžar  Steib Peter je pretekel rekordnih 84 krogov oz. 86, 94 km. V ženski kategoriji je zmagala Neža Mravlje z 75 krogi oz. 77, 625 km. Ob 16:00, v cilju, smo množično zavzeli garderobe in vroč tuš, nato pa nas je čakala hrana... njami, makaroni po šolsko z mesom in pir seveda, tega smo si pa res prislužili. :) Sledila je podelitev priznanj, vsakemu posebej, izžrebali smo vsak svojo vrečko presenečenja in poželi bučen aplavz. Odlično vzdušje, vsa čast družini Koražija za še en uspešno izpeljan sladki tekaški dogodek. Kako drugače naj zaključim stavek, kot: Se vidimo spet prihodnje leto! :)

sladke dobrote za sladki tek...
desno naša postojanka, smo brez stola...namerno! :)
prizorišče
legende...
..še dve legendi..ki sta kmalu začeli delat lušte s pirom.. :))
nekateri še lovijo zadnje sekunde..
Pa še par slikic, ukradenih organizatorju, gospodu Koražiji: :)

za vsakega se vrečkica presenečenja najde... :)




z nasmeškom v cilj :)
podelitev priznanj

zmagovalke
zmagovalci

četrtek, 01. november 2012

17. Ljubljanski maraton - 28.10.2012

Mi tečemo. Kilometri pa tudi...

ne glede na vreme! :) Za letošnji Ljubljanski maraton je bila namreč zelo slaba vremenska napoved: sneženje do nižin, padec temperatur, veter, dež. Dan prej sem imela v planu počivanje in branje knjige, pa sem nepričakovano zabluzila po trgovinah do večera. V eni izmed trgovin so vrteli Radio Center in slišim, da je komentator pozival ljudi, da naj dobro premislijo, če bodo res šli tečt, kajti vreme bo slabo in neprimerno za tek. Ljudje rabijo vzpodbudo v tej situaciji, ne pa prepričevanje, da bo pameten tisti, ki se teka ne bo udeležil. In res je veliko število ljudi ostalo doma zaradi vremena - od prijavljenih 25.686 nas je teklo 16.264. Zvečer sem bila na smrt utrujena in kar malo jezna nase, ker sem tako zabluzila dan, pa še konkretno me je bilo "strah" maratona - v zadnjih dveh mesecih sem precej kolesarila, tekla minimalno. Zbudila sem se ob pol petih zjutraj, pogledala čez okno, že je snežilo. Trdno zaspala več nisem, misli so premlevale svoje. A naposled je prišlo jutro, še zmeraj je zunaj snežilo, strehe so bile pobeljene, ceste mokre. V startu maratona je še snežilo, a je tako pasalo.. meglica nad Cankarjevim vrhom na Rožniku in pobeljena drevesa pa snežinke...čista romantika :) Prvi krog je minil, kot da ga ne bi bilo.. brez trohice bolečin, tekla sem z užitkom, lahkotno, brez pričakovanj. Odlično vzdušje na progi, sploh prehod v drugi krog je nekaj posebnega. Iz totalnega vrveža in dogajanja se naenkrat osvobodiš, padeš v tišino, slišiš svoj korak, okrog je le še peščica ljudi, tu pa tam še kdo navija. Prvi krog sem tekla dobrih 1:48. Kmalu zagledam Mihata, nato Vlasto in še Vilija in Anico. Čisto sem evforična, pospešim, zaznam, da sem zadihana, a noge me nesejo, brez težav, zato se odločim v takem tempu nadaljevati, zdi se mi, da še imam rezerve, počutim se odlično. Prehitevam in prehitevam, počasi, na 32 km zagledam Vojkota in tempo tekača na 3:45. Kmalu tudi njih prehitim, počutim se super, čeprav me zajeda kanček dvoma, da mi bo tako enostavno šlo do konca - pred mano je še kakšna ura teka in upam, da ne treščim v zid, bolečino, karkoli.. Srečam še par znanih obrazov, rečemo besedo ali dve. Vsak teče v svojem ritmu in se bori sam s seboj. Zadnji trije kilometri so bili kar naporni, tekla sem hitro koliko sem lahko. Sem pa začela čutiti meča, zdelo se mi je, da me bo zdaj zdaj zagrabil krč. A me na srečo ni! Zadnji kilometer se mi pridruži en gospod, ki me vzpodbuja, da ohranim tempo in skupaj pritečeva v cilj, čeprav bi on lahko tekel bistveno hitreje. Hvala! V cilj sem tako pritekla s časom 3:33:47, kar je zadostovalo za 31. mesto. Rezultat je zame odličen, zelo sem vesela in ponosna. Tekaška abstinenca zaradi skoraj enomesečnega kolesarjenja mi je zgleda koristila. Še nikoli nisem maratona tekla z večjo lahkoto in užitkom, kar je pa itak največja zmaga. 

Zahvaljujem se vsem, ki vedno znova verjamejo vame in me vzpodbujajo! Hvala Majdi za odlično masažo pred tekom - osvobodila me je bolečin v hrbtu. Največja zahvala pa Urošu in Kaji za support - za topla oblačila v cilju, odlično vročo čokolado v Cacao ter za vožnjo do doma (je že deževalo in še vedno me je zeblo). Zmenjeni smo bili, da bom v cilju okrog štirih ur, zato sta me itak zamudila, ker mi je uspelo priti malo prej in sem se kakih 15 minut tresla in ju čakala - zazeblo me je do kosti. :) 

Čestitke vsem tekačem, ki so se kljub slabi vremenski napovedi udeležili Ljubljanskega maratona in so ga uspešno odtekli in čestitala bi vsem navijačem, ki so poskrbeli za krasno vzdušje in nas motivirali k hitrejšim korakom. Super ste! Tudi organizatorji, vsaka čast, glede na razmere, so odlično izpeljali cel dogodek! Za mano je lep in nepozaben dan, moj tretji uradni maraton, a prvi brez muskelfibra v naslednjih dneh :)


Foto: Sabina
Foto: RTV Slo

Foto: RTV Slo

Foto: STA