sreda, 24. oktober 2012

Poletni vikend v jeseni


SOBOTA 20.10.2012: 

Čudovit dan za hribe, samo iz Ljubljane se je bilo treba peljat, pa naju je obsijalo sonce :) Dan prej sva se odločila, da greva na Bovški Gamsovec (2392 m), čeprav je prva ideja bila Prisojnik. Odlična izbira poti! Štartala sva izpred Aljaževega doma v Vratih (1015 m). Najprej hodiva po široki, čudovito jesensko obarvani gozdni poti do znamenitega klina, posvečenega padlim partizanskim gornikom. Kmalu se pot začne strmo vzpenjati, tempo je vse prej kot počasen, a se tudi veliko ustavljava, predvsem za fotodokumentacijo in občudovanje čudovitih vrhov, ki naju obdajajo. Na poti srečava presenetljivo malo ljudi, glede na to, da je parkirišče bilo skoraj polno zasedeno. Izbereva smer čez Sovatno gor ter čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Na vrhu seveda zaslužena malica z razgledom na Triglav, pirček pa je itak nepogrešljiv :) Zadnje obdobje je bilo obdobje korenitih sprememb in kmalu se zavem, kako zelo sem pogrešala skoraj popolno tišino, ki jo nudi neokrnjena narava. 

v ozadju Triglav in severna stena


Razor, Pogačnikov dom na Kriških podih, Zgornje Kriško jezero
Kredarica, Triglav
čez Luknjo v Vrata


NEDELJA 21.10.2012:

Naslednji dan se prebudim zelo zgodaj in ne morem več zaspat. Budnost izkoristim za ogled nove epizode Dexterja, ki sem jo gledala cel teden, a vsakič po parih minutah (skoraj sekundah) zaspala. :) Odločim se izvlečt kolo iz moje kamre, napakirat najnujnejše (predvsem topla oblačila za spust, malo sadja, dovolj tekočine ter potrebne stvari v primeru gumidefekta) in jo mahnit na Krvavec. Nazadnje sva s Simonom šla gor z avtom in definitivno jo je bilo boljše prevoziti s kolesom - po ovinkih mi je v avtu velikokrat slabo, tudi okolje se v avtu  prehitro spreminja in ga ne moreš dovolj vtisniti v spomin. Kolesarila sem sama in noro uživala. Mislim, da je okrog 14 kilometrov vzpenjajoče se ceste iz Cerkelj na Gorenjskem, na parih odsekih je konkretno strmo, zasledila sem oznako 25%. Ampak sem brez težav sfurala celo pot, se mi zgleda še malo pozna kolesarska kondicija, nabrana po španskih cestah :) Na vrhu si v planšariji Pr' Florjanu privoščim joto ter pir, grejejo me sončni žarki. Števec se je zvečer ustavil na 95- em km. Za mano je odlična kolesarska tura in izkušnja, pred mano pa dva tekaška dogodka: Ljubljanski maraton ter Sladkih 6. Za kolesarjenje letos najbrž več ne bo časa, dnevi so vse hladnejši, že spust iz Krvavca je bil precej hladen, kljub lepemu vremenu in sončku. Suma sumarum: čudovit vikend, baterije nafilane!

malica na poti








sobota, 06. oktober 2012

Kolesarsko popotovanje iz Barcelone do Seville

Tokrat ne bom mogla najinega popotovanja s kolesi opisovati po dnevih, ker jih je bilo preveč - 24, v svojem travel notes zvezku se je v tem času nabralo 40 popisanih strani. 8.9. zgodaj zjutraj naju je Tjaša  peljala do Trevisa na letališče, letela sva za Barcelono. Kmalu sva se soočila z obupnimi španskimi cestami, ki so včasih tako slabo označene in velikokrat se kar prelevijo v avtocesto, pa še zemljevid sva imela 1: 700 000, absolutno premajhen in za kolo ne dovolj razločen. Za Andaluzijo sva kupila novega. Že prvi dan sva gazila po obali, po pesku, da sva prišla do kampa blizu letališča. Ampak večerni zahodi, sončni vzhodi, premagovanje kilometrov po ravnini in hribih, skoki v morje, sieste, tapasi in cerveza grande so poplačali včasih kar pestre pogoje na prometnih cestah, vsaj pot iz Barcelone do Valencie je bila katastrofalna. Naprej se je promet zreduciral in popotovanje je postalo zelo pestro in lepo. Skupno sva nabrala 2041 km, najbolj pa sem ponosna na kolesarjenje iz Granade (738 m.n.m.) na Pico Valeto (3398 m.n.m.), ki se ponaša z najvišje asfaltirano cesto v Evropi ter je drugi najvišji vrh Sierre Nevade. Naslednji highlight je pot iz Granade proti Malagi mimo dveh ogromnih jezer in pot iz Fuengirole do Ardalesa (El Chorro) ter od tukaj naprej do Seville, mimo Ronde. Obmorske poti so bile precej prometne, velikokrat dvopasovnice, samo da sva zavila inland je bilo pa krasno, pokrajina zelo pestra in čudovita. Imela sva še zelo vroče dneve, razen zadnji teden, ko je šla mimo fronta in je 4 dni deževalo, od tega sva dva dni vozila, dva dni pa se nisva premaknila nikamor, saj je padalo praktično cel dan. 

Barcelona - Barceloneta
Sagrada Familia
Park Güell
Las Ramblas



Tarragona, castellers
campeones del mundo :)
Benicàssim

Sagunto

VALENCIA: naju je zelo presenetila - bila sva v kampu, oddaljenem 6 km od La Ciudad de las Artes y Ciencias, po krasni kolesarski obmorski poti sva uletela direkt pred vhod. Prelevila sva se v prava turista, kupila karto za ves ta futurističen in arhitekturno dovršen svet, dobrih 30 eur za eno :/ Sprehodila sva se po Oceanograficu, gledala show delfinov, muzej le na hitro preletela in šla v Hemisferic na ogled filma Mystery of the Nile v posebni tehniki large format cinema, 3D. Zvečer še giro po centru, a sva padla v totalen džumbus, turistov se je trlo, nisva našla več izhoda iz centra, nisva vedla kje sva. Med siesto je mnogo prijetneje voziti po mestih, ker zvečer Španci oživijo in je to noro, vsi lokali so polni, ulice nabito polne.

prihod v Valencio

oprana žehta. hvala bogu za waschmachine :)
show delfinov
horchata granizada
Oceanografic
Parque Oceanografico

Museo de las Ciencias
Hemisferic, film Mystery of the Nile
La Ciudad de las Artes y Ciencias ponoči
riževa polja na poti iz Valencie...

horchata liquid (tiger nuts)
prostitutke na cesti..včasih samo prazen stolček :)
Calpe
Benidorm - same stolpnice, sva šla kar mimo :)
El Torro :) 
večerni skok v morje...
Alicante, Castillo de Santa Barbara 


pelikani na poti ob solinah na poti v Cartageno


včasih sva kuhala in večerjala kar na plaži :)
raj za naju, kar nisva mogla ven :)
Cartagena 
Castillo de la Concepcion

El Puerto de Mazzaron.. po prvem orng klancu na poti
pa rajski kamp z bazenom in odlična večerja..
pred sončnim vzhodom na pot.. popoldan je za umret vroče


gorivo.. sva že na male šaltala, ker po velkih je bilo včasih kar nevarno :)
prispela v Andaluzijo..juhu... hribeki :)


dostikrat kar nisva zavila na kolesarsko. zakaj le? :)



El Cabo de Gata

včasih ni bilo druge...vsaj midva je nisva našla :) 
..ko tvoja in edina cesta postane naenkrat avtocesta, pa še čez predor gre :/
številne plantaže okrog Almerije
Almeria - Alcazaba Castillo



tapas 

kamping, načrtovanje poti..
zdaj sem že skoraj mojstrica - 8 gumidefektov
na poti..hvala Mihatu za flikice :) 
tostadas con mantequilla y marmelada

GRANADA: Prvi plan je bil kolesarjenje do Lizbone, ob obali, a sva izbrala par inland mest, ki so se nama zdela, da naju bodo bolj očarala, jaz pa sem si zelo želela na Pico Valeto, zato sva spremenila prvotni plan :) V Granadi sva si vzela en dan za ogled mesta, drug dan sva pa šla na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Evropi. Štartala sva še v temi, zelo zgodaj, a naletela na problem - sledila sva tabli za Sierro Nevado, ki pa naju je furala okrog mesta, na obvoznico in to sva zelo pozno ugotovila. Jaz sem seveda čist ven padla in  nikakor nisva vedela po drugi poti na pravo cesto, pa že zelo oddaljena sva bila. Ampak sva nekako prišla s tega kaosa, zgubila sva pa full časa. Samo da sva prišla do Cenes de la Vega in tostadasov ter kave, je najprej vse bilo perfect! Pot dih jemajoča, razgledi bajni.. čeprav je bilo malo oblačno in ne tako razgledno, kot sva si želela - do Marocca nama ni segal pogled. :) V povprečju je pot speljana z 6 % naklonom, tako da hudih klancev ni bilo in ni bilo težko priti na vrh. 43 km je bilo nenehnega vzpenjanja, ravno toliko zelo mrzlega spusta pozno popoldan, števec se je zvečer v Granadi ustavil na 124 km skupno. Kolesarjev nisva srečala, razen proti vrhu samo enih par, cesta pa res čudovita. Zvečer, ko sva v kapi, flisu, jakni, dolgih hlačah, dvojnih nogavicah uletela v Granado so naju gledali kot da sva z lune padla, a jaz sem se počutila zelo srečno - dan preživet v mestu, v tej soparni vročini in množici ljudi ne zavidam nobenemu. Bolj se je treba pomatrat, da prideš na vrh, slajše je na cilju :)

Granada, La Alhambra
razgled iz Sacromonte


gaspacho
Nicolas Pirillo, ki naju je zelo fasciniral..
uhuuu.. Sierra Nevada!
happy me, četudi je oblačno jutro 
in happy Jota, kar meče ga v luft :)
tja gor greva, tam je Pico! :) 

Pico Valeta (3398 m.n.m.)


in ovinek prinese nov ovinek :)
vrh..nič kaj famozen, a občutek je nor! 

Mulhacen, najvišji vrh Sirre Nevade (3478 m.n.m.)
brrrr...43 kilometerski spust je pa mrzel..
jaz sem očarana...
Pradollano village at Sierra Nevada, smučišče
naslednji dan nazaj proti morju, via Malaga

Embalse de los Bermejales







spust iz Ventas de Zafarrajas....


Embalse de Vinuela
Torre del Mar
cerveza y tapas
Malaga
Fuengirola in fronta, ki je bla nad nami dva cela dneva :)
res neverjetni so španci, kar se tiče cest :)
kolesarski rondo... full potreben :)

INLAND: V Fuengiroli, butasto ultra turistično mesto polno Angležov, malo naprej od Malage, sva obtičala, saj je dva dni neprestano deževalo in nimava najboljše opreme za tako vreme. Za skok na sever bo treba kupiti nove nepremočljive Vaude torbe ter obleko, pol te pa tudi dež ne more ustaviti. Ta dva dneva sta bila kar mučna, kamp je bil kar nekaj - tik ob avtocesti, so bili pa vsi nenormalno prijazni, ponujali so nama odeje, stolčke,.. mislili so, da nama kaj manjka, saj so vsi bili v avtodomih na toplem in suhem, midva edina v šotoru. Včasih folk kar ne dojame, da ti ni nič hudega in da lahko v šotoru in na kolesu uživaš na polno. Tudi tretji dan je zjutraj deževalo, a midva sva po hitrem postopku pospravila šotor in se premaknila naprej. Tako sem pogrešala premik, dovolj sem imela poležavanja in nažiranja :) Sem pa prebrala tričetrt Magovega dnevnika (Paulo Coelho) - on je iskal sebe na severu (Camino), jaz pa sebe na jugu Španije. Ker je do Gibraltarja, kamor sva bil namenjena samo dvopasovnica z omejitvijo 100 km/h, za kolo ni druge možnosti in vozijo po tej, sva se odločila za spremembo poti in šla nazaj inland - želela sva videti El Chorro. Pomembna je pot, ne cilj! :) Hvala bogu da sva spremenila pot, saj sva našla raj na zemlji. Pokrajina fenomenalna! Okrog kanjoni, gozd, jezera,...prometa minimalno. Žal pa se nama je počasi mudilo do letališča in nisva mogla ostati tukaj več kot eno noč. Ustavila sva se še v Rondi, ki nama je bila zelo všeč, a full turistična.. in če doživiš in občutiš lepoto narave, ti nobeno mesto ne more več zlesti pod kožo, naj je še tako lepo.. zvečer sva kampirala ob jezeru Embalse de Zahara saj daleč okrog ni bilo nobenega kampa - sončni zahod, polna luna, zjutraj sončni vzhod in nikjer žive duše.. priceless!

jebeš Gibraltar in promet, midva greva nazaj med hribčke :) 
Embalse del Guadalteba - Guadalhorce
in našla sva še en raj na zemlji...

El Chorro - Desfiladero de los Gaitanes










Ronda
Plaza de Toros



wild camping - končno, noro lepo je! Embalse de Zahara.

Zahara de la Sierra
via Sevilla - pokrajina je drugačna, nič več hribov :)
via de servicio je najina prava pot do Seville...ceste - obupno označene!

SEVILLA: najino zadnje mesto, končna postaja. Vsak prihod v mesto je precej drastičen, preden najdeš pravo pot in ne avtoceste ter se adaptiraš na kaos.. velikokrat sva najprej šla na pir, da sva se skulirala in potem naprej.. že prvi teden sva si namreč določila dve osnovni pravili:
pravilo št.1: če je en tečen, če začne stresat slabo energijo na drugega, se ustavi in na pir pa bo boljše!
pravilo št. 2: če ne najdeš prave poti, prave ceste, če ne veš v kero smer bi šel, se ustavi in na pir pa se bo sama odprla prava pot!
In to se je dejansko obneslo, da sva šla mirneje naprej. :) Sevilla naju je očarala, z lahkoto konkurira Barceloni, ki nama je do takrat bilo najlepše in najbolj prijazno mesto. Široke avenije in urejene kolesarske poti so nama olajšale prebijanje skozi mesto. Spala sva v hostlu v mestu in večer ter cel naslednji dan prebila kot turista. Zvečer sva napakirala kolesa in zadnjih par km s težkim srcem pripeljala do letališča. Zavedava se, da se tukaj najina zgodba končuje.

Los dos Rozinas na cilju.. Sevilla - Plaza de Espana

katedrala v Sevilli, ena največjih na svetu