ponedeljek, 29. avgust 2011

Awesome TERRANEO summer music FESTIVAL

Od 9.-14. avgusta smo bili v Šibeniku na Terraneo festivalu. Istočasno se je v Budimpešti odvijal Sziget festival (nekateri so se ga udeležili že 11-ič :)). Večina prijateljev in znancev nas je bila pa na Terraneu. Za izbiro le tega je najbrž pretehtala bližina morja. Za festival, ki se je letos odvil prvič imam same pohvale. Z Majo sve na prvi pumpi, na kateri smo se ustavili, kupili vsaka 4 pive. Voznik je spil mogoče eno, midve pa vse ostalo do Šibenika. Vožnja je tako minila zelo hitro, v dobri družbi. Takoj smo našli prizorišče, šotor sva imela že postavljen in akcija se je začela. Prvi dan smo zamudili Bernays Propagando in Repetitor (Handsome Furs sta jih naslednji dan pohvalila-da so bli awesome!), uleteli smo na Wovenhand, katerim so sledili še fantastični SUUNS, Destroyer, Frank Turner in katastrofalni La Roux. Dan Deacona ob tretji uri nisva dočakala. Naslednje jutro naju je savna v šotoru in bioritem vrgel pokonci že pred sedmo uro. Tušev še niso dostavili, kaj naj drugega počneva v kampu ob sedmih zjutraj, ko še vsi spijo? Šla sva tečt. Našla sva krasno pot, speljano tik ob obali, nasproti Šibenika kake 3 km v eno smer in nikjer žive duše. Skoraj vsak dan sva sem hodila zajtrkovat in se kopat, saj je pasalo malo miru po napornih večerih. Popoldan sva se pridružila prijateljem v Zablačah ali Solarisu. Šele drug dan so nam pripeljali tuše (tovornjak z dvema kabinama, ločeno za moške in ženske in v vsaki kabini je bilo po deset tušev, tak po vojaško, brez zaves ali česar koli). Zunaj je bilo "korito", kjer smo si umivali zobe, perilo in polnili plastenke z vodo in zraven dixiji. To je, kar se higiene tiče. Prizorišče pa čist ok. Prostore med vojaškimi hangarji so izkoristili za odre, dva prostora z DJ-i sta bila pa noter v hangarju. Pogrešala sem edino večjo ponudbo hrane. Prva dva dni sva ostala brez hrane, ker so vsepovsod bile neskončne vrste, ponujali pa so edino čevapčiče (hamburgerje, hot dog in te stvari), vege in ribje jedi. To so bili trije štanti in to je bilo vse. Potem sva skužila sistem, hodila jest pred koncerti oz.še bolj zgodaj, potem pa smo ga itak spet začeli s piri oz. žganjem v rakija baru, nad katerim so bili vsi tako fascinirani. Full je bilo znanih ljudi, tako da smo se skoz srečevali in hengali. Se zgubljali in se spet našli. Drug dan smo poslušali Liars, Janelle Monae, Mogwai, The National, Crystal Castles in Handsome Furs. Tretji dan je bil super, ženski del družbe je hengal v kampu, moški so pa šli na The Fall in se totalno napili. Poslušali smo East Rodeo, Nouvelle Vague, The Thermals, Lollobrigido, The Baseball Project in fantastične The Raveonettes. Glavna dva odra so naslednji dan podrli, tako da je čez vikend precej ljudi odšlo domov. Med festivalom smo uspeli en dan v Šibenik in si ogledat mesto in naslednji dan na Krkine slapove. Nismo pa šli na Kornate - posledica slabe in pozne organizacije. Ostanejo za drugič! :) V nedeljo sva se  peljala po stari cesti od Šibenika do Zadra, se ustavila blizu Biograda na Moru na kosilu in dan zaključila v Zadru. Sprehodila sva se po prekrasnem starem delu mesta, počivala ob zvoku morskih orgel in jedla izvrsten sladoled. Septembra naju čaka pa še športni izziv - s kolesom okrog Sicilije (najbrž bo manj naporno kot en 5 dnevni festival). :) 




Zadar




Shower pleasure :)

Janelle Monae
Krkini slapovi
Šibenik







nedelja, 07. avgust 2011

Triglavov 14. tek štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera


Včeraj smo tekli na Teku štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera, ki meri približno 12 km. Pretekla sva jih v 55.-ih minutah. Srečala sva kar nekaj znancev iz preteklega vikenda z Urbanimi tekači, Zorana iz Lošinjskega polmaratona, Viteze dobrega teka in še koga iz kakšnih drugih tekov. Trasa je bila lepa, okrog celega Bohinjskega jezera, zahtevala je pa kar precej pazljivosti, gledali smo bolj v tla in pazili da se ne spotaknemo ob kako korenino ali spolzko kamenje. Vreme nam je malo ponagajalo, padla je kakšna kaplja,  ki pa je v takem soparnem dnevu bila kar dobrodošla. Vendar pa ni odvrnilo najkorajžnejših, da se ne bi po teku vrgli v jezero. Mi smo se odločili za Aqua park v Bohinjski Bistrici, da bi nam vroča voda vrnila moči v mišice, posebej Karin, ki je komaj še hodila zaradi bolečin v kolenu. Sprejeli smo slabo odločitev. Bazen je bil poln, sumljivo nam je bilo že, ko smo komaj našli prosto omarico. Potem pa je bilo še treba poštekat elektronski način zaklepanja omaric. S sabo sem vzela Križnarjevo knjigo Z biciklom okoli sveta, pa je nisem mogla brati, saj nismo našli niti enega prostega ležalnika. Katastrofa. Voda mrzla, noter in zunaj, vsepovsod. Bili smo premraženi in utrujeni. Kar preslikala bi se v naše Terme Radenci, ki so zakon za regeneracijo po teku. Imaš vroče bazene, masaže in proste ležalnike :). Po petih minutah trpljenja v mlačni vodi smo šli na gobovo juho (vsaj ta je bila zelo dobra), vroč čaj in proti domu. V aqua park nikoli več! Zvečer smo se družili z Nacetom in Martino, ki sta obrazložila dogodivščine njunega potovanja London-Lizbona-Pariz, midva pa načrte za septembersko kolesarjenje okrog Sicilije. Lepo je imeti takšne prijatelje! Sprehodili smo se po mestu, pojedli slastne čevapčiče v Harambaši in zaključili s pirom na Trnfestu. 







ponedeljek, 01. avgust 2011

Tekaško popotovanje po Pohorju

V soboto zjutraj smo se dobili z Urbanimi tekači pod Mariborskim Pohorjem. Malo sva zamujala, ekipa se je že veselo fotografirala, ko sva prispela na parkirišče. Midva sva se takšnega skupinskega dogodka udeležila prvič in nisva vedla kaj naj pričakujeva. Z vzpenjačo smo se peljali do Hotela Bellevue, razen Roberta, ki je za ogrevanje to pot pretekel in nas tudi kmalu dohitel. V počasnem tempu v kombinaciji s hojo in ogrevalnimi vajami smo se podali na dvodnevno tekaško popotovanje. Tekli smo mimo Mariborske koče, Areha, pragozda Šumik, koče na Klopnem vrhu, mimo koče na Pesku do Rogle, kjer nas je večina prespala. Nekateri so šli nazaj do koče na Pesku. Midva sva ostala v apartmaju Brinje. Spomin se mi je vrnil na par let nazaj, ko smo v osnovni šoli tukaj preživljali šolo v naravi in sem prvič stala na smučkah (in zadnjič:)). Po dolgem vročem tušu, po masaži- nekateri laični, drugi profesionalni, sva šla na kratek sprehod in iskat bar, da končno prideva do pira, ki sva ga oba sanjala velik del poti. Poklicni meteorolog v skupini je napovedal, da moramo do petih priti na cilj, ker bo potem deževalo. In tako je bilo. Ne samo dež, tudi točo sva opazovala iz toplega zatočišča in pila pivo v baru, ki je bil že zdavnaj mimo odpiralnega časa, pa naju noben ni podil. Da je lokal zaprt in da čakajo še samo naju, sva ugotovila tik preden sva šla. 

Prvi dan smo tako pretekli 36 km po čudoviti, razgibani gozdni potki z cca. 800m n.m. višine. Kmalu sem "padla" v skupino najhitrejših in smo ga kar dobro šponali, velik del poti tudi 4 min/km. Sama nimam športne ure in nikoli ne vem kako hitro tečem in kakšen je vzpon, zato so me kar fascinirale te številke. 4-5 min/km? Vauuu, me je od evforije kar neslo naprej:) Počutila sem se odlično, svobodno in mirno, posebej po tednu, ki je bil katastrofalen. Ko sem doma tako utrujena, da zaspim po eni strani prebrane knjige pa še to ne vem kaj sem prebrala, se vprašam kakšno življenje to živimo? Delamo, garamo in ni nujno, da stvari, ki nas osrečujejo. Ampak to je že druga tema. Zato pa je treba hoditi v naravo, se udeleževati tako pozitivnih in zdravih stvari, da življenju povrnemo pravi smisel! 

Drugi dan smo tekli od Rogle proti Mislinji in naredili 26 km. Ta dan se je pot večinoma samo še spuščala navzdol, ob panoramskih razgledih. Celo pot nas je spremljal kombi z našimi potovalkami, s hrano in pijačo. Postojanke so bile kar pogosto, Jelka (maserka in večji del poti tudi šoferka) je postavila mizico samih dobrot (piškoti, čokolade, banane, marelice, hruške, oreščki, dateljni..) in tekočine. Mi smo pritekli, kaj pojedli in popili, naredili par razteznih vaj in nadaljevali pot. Odlična organizacija, odlična pisana družba in ogromno pozitivne energije! Vsa čast pa gre Urbanovi ženi Jasmini, ki je pred šestimi tedni rodila čudovito malo štručko in ta vikend z nami pretekla 34 km. In v sedmem mesecu nosečnosti pretekla polmaraton - 21 km! Družinica, ki nam kaže, da ni ovir v življenju, če veš, kam gre tvoja pot. 

Življenje je zrak, je narava, je svoboda. In je druženje! :)











Tekaško popotovanje čez Pohorje skozi filmček Urbana Praprotnika: