torek, 22. marec 2011

Nedeljsko pohajkovanje

V soboto sem se zbudila šele ob enajstih (ne pomnim kdaj sem nazadnje spala tako dolgo), v nedeljo pa  sem se premetavala že pred osmo, kot običajno in akcija, sonček sije: kam greva danes? Izbrala sva Slivnico, kamor bi naj šla že zadnjič, pa naju je zaradi presenečenja z novimi tekaškimi smučmi pot zanesla na Bloke. Prejšnji dan sva tekla na Rožnik, tam pojedla joto in spila pir ter s polnim želodcem, ki ni prav nič oviral, tekla po daljši poti nazaj domov. Zvečer sva slučajno naletela na film Finding Neverland, ki ga Simon še ni gledal. Jaz sem ga gledala tretjič in jokala še bolj kot prvič in drugič skupaj. Starejša sem, bolj sem sentimentalna. :) Še pred Slivnico je treba omeniti petkov večer, ki sem se ga veselila že dneve prej, saj sva obiskala Valvazorjev dom pod Stolom, kjer je najboljši slovenski ultramaratonec Dušan Mravlje predstavil lastne izkušnje iz svojih tekaških podvigov, ki so nam, navadnim smrtnikom nedojemljivi. Poslušala sem ga kot začarana. Najprej je govoril o Badwaterju, 217 km dolgem teku po Dolini smrti pri 50 °C , kjer je l. 2000 osvojil drugo mesto, zgolj 12 min. pred prvouvrščenim, kar je pri taki razdalji in v takih razmerah ničelno. S to tekmo sem se seznanila v Ultramaratoncu Dean-a Karnazes-a, ki sem jo dobila v dar. Seznanila se in obsedlo me je, bi lahko rekla. Ne v smislu, da bi sama lahko kdaj pretekla kaj takšnega, ampak v smislu, kako hudo občudujem te tekače, ki se spopadejo s takimi preizkušnjami. To ni v moči telesa, ampak duha. Kot je rekel Mravlje, 20 % je telesne pripravljenosti, 80 % pa psihične. Badwater strokovnjaki ocenjujejo kot najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu. Kot nam je bilo predstavljeno iz prve roke, pa tudi eno izmed najslabše organiziranih. Preko diapozitivov nam je Mravlje predstavil tudi etapni transkontinenalni tek- TransAustralia Footrace, 4355 km. Na tem mestu je vredno omeniti, da je Dušan Mravlje eden izmed dveh zemljanov, ki sta pretekla vse tri največje transkontinentalne teke (Severno Ameriko, Avstralijo in Evropo). Zanimiv je pa tudi podatek, da so v Avstraliji tekli po najdaljši ravni cesti, ki je dolga cca.150km, obdajajo pa jo samo pesek, skale, puščava, crknjene živali... in lastne misli na neskončno dolgi cesti. Kot najpomembnejšo (v smislu: nisi ultramaratonec, če ne pretečeš Spartathlona, nekako jasno, saj se je tukaj maraton tudi "rodil") in najbolj cenjeno tekaško ultramaratonsko razdaljo je opisal Spartathlon, katerega vtis smo dobili s predstavljenim filmčkom iz leta 1983, ko je zmagal Grk Yannis Kouros (nastopil štirikrat, štirikrat tudi zmagal z rekordnimi časi, ki jih še dandanes noben ni presegel), Dušan Mravlje je v cilj prišel tri ure (24:39:22) za Kourosom in bil drugi. Na taki tekmi, kjer so vmesni limiti in izločanja ter končni časovni limit 36 ur, je uvrstitev seveda zadnja stvar, ki je pomembna, če prideš v cilj, si zmagovalec. Zelo si želim v svoji zbirki knjig Neskončne ceste, ki je nikjer ne dobim, ampak sva po neumnosti pozabila dati v denarnico več denarja, zato nisem niti vprašala, kje bi jo lahko dobila, ker bi se najbrž samo osmešila. Na koncu so nas počastili z domačim narezkom in tako sva zaključila prijeten večer s prijetnim pogovorom o teku, tekmah  in tekaških supergah s Špelo in Petrom. (Tomaž, hvala za pir! :))
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik... V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! :) Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.

Cerkniško jezero in Snežnik iz Slivnice
Julijske Alpe

Slivnica iz Cerkniškega jezera


Slivniška palačinka - dietna! :)
  

četrtek, 17. marec 2011

Kako izbrati prave tekaške superge?


ASICS Gel KAYANO 16
Zadnje dneve se vse vrti okrog tekaških copat, moje noge in tekaške prihodnosti. Sanja me samo posluša in se čudi mojim vsakodnevnim novim "odkritjem". Mislila je, da greš v trgovino in tekaške superge pač kupiš, ne pa, da je za tem toliko različnih modelov, specifikacij, načinov zavezovanja vezalk, ali gel ali taka pena ali drugačna pena itd. Naposled je ugotovila, da bi bilo boljše, da o vsem tem ne vem nič. Jaz pa vseeno želim vedeti vse. Tek je lahko cela znanost. Če se začneš srečevati s kakršnimikoli težavami z nogo, pa še toliko bolj. Januarja sem kupila nove superge- Asics Kayano. Prodajalec mi jih je priporočil, ko me je na podlagi enega počepa uvrstil med pronatorje. A so se z novimi supergami začele težave. Ta teden sem bila v Tomas sportu, kjer mi je prodajalec priporočil Nike Lunarglide (po njegovo: Dormeo na nogah) moško verzijo zaradi mehkobe in ker so bolj široki od ženskega modela ter na podlagi teka na stezi ugotovil, da tečem precej po prstih, kar bi naj bilo pravilno, zato večjo težo dajem sprednjemu delu noge. Zato potrebujem superg, ki je bolj blažen v sprednjem delu, kar Asics po njegovem ni. Rekel je tudi, da najbrž sploh nimam pronacije, problem je samo halux- izbočena kost, zato rabim širok superg. Dva dni zatem grem v Intersport, kjer so fantje iz Asicsa pripravili 3D merjenje stopal. Ta meritev je pokazala, da imam pronacijo in to precejšnjo in da bi supergi, ki jih imam, morali biti pravi zame. Desno nogo imam večjo in tudi širšo od leve. Seveda niso imeli pojma o nobeni drugi znamki tekaških copat. Sprobala sem še novi model Kayano 17, ki je mnogo bolj mehek in fleksibilen. Po vseh teh informacijah ne vem več kaj bi bilo dobro zame, predvsem pa pravilno. Če nimaš pravih superg, lahko stakneš poškodbo. Kako hudiča pa naj vem katere so prave, če ima vsak svojo omiljeno znamko in poveličuje le-to? A je kot prvo dobro kupiti ortopedski vložek, ki daje stabilnost nogi? Po meri narejen ortopedski vložek je pa lahko še dražja naložba kot novi supergi. Pri nas manjka trgovina, specializirana samo za tek in tekaško opremo, kjer bi bili zaposleni usposobljeni, izkušeni tekači. V Intersportu prisegajo na Asics, v Tomas sportu na Nike, tako kot eni zdravniki predpisujejo Lekadol, drugi Daleron, zaradi dogovora in pogodbe, v osnovi pa gre za isto stvar. Dobro je najti superge, ki popolnoma ustrezajo tvoji nogi in se jih potem držati, ampak da prideš do te faze je lahko dolga pot. 

ponedeljek, 14. marec 2011

VAN GOGH v puzzlih

Eno izmed daril za diplomo so bili puzzli- od mame sem dobila Van Gogh-ovo prekrasno delo Cafe Terrace at Night. Sestavljala sem jih tri, štiri dni, po nekaj ur neprestano in v tem času preposlušala veliko glasbe, predvsem pa Mumford & Sons, njihov en in edini album Sigh No More, ki se ga kar ne morem naveličati. To je mojstrsko delo! Lansko leto so  me na tak način prevzeli Wild Beasts, ki so jih potem dodali na festival Bilbao BBK live, ki smo se ga udeležili. Upam, da bo letos isto z Mumford & Sons. Da pridejo na InMusic.:) Zaenkrat so napovedani na festivalu v Španiji, ob morju (zelo rajcljivo) FIB Benicassim. Super bi bilo združiti festival in kolesarjenje. Tak načrt je bil že lansko leto za Camino, zato sva kupila karte za Bilbao BBK live, pa je kolesarjenje potem propadlo zaradi (ne)službenih težav, (ne)diplome in financ. Letos se zgodba ponavlja, razen diplomo mi je uspelo dokončati. 


Sestavljanje puzzlov je lahko vrsta sprostitve. Sama najprej sestavim okvir, potem pa se lotim kakih izrazitejših barv. Pri Van Gogh-u  sem si za konec pustila tla, ker so vse puzzle bile enake in nisem vedela kako se jih naj lotim. Čez čas pa kar dobiš feeling in sestavljaš ne nujno po barvah, ampak tudi po obliki puzzla. Art puzzle prodajajo na Pošti, lahko jih pa naročite, ker na poštah imajo ponavadi zelo omejeno izbiro. 1000 puzzlov je daleč premalo, me že vleče, da bi kupila nove. :) Cafe Terrace at Night še čaka na okvir in to bo prva "slika", ki bo krasila najin skupni dom. 

ponedeljek, 07. marec 2011

Priprava na Maraton treh src

Spet je bil pester vikend. V petek sem šla v Radence, saj smo zvečer pustovali ("fašenkovali") v Gornji Radgoni. Nastopajoči so poleg Boben bas pa ananas in Adija Smolarja bili tudi Slon in Sadež, ki izvajata parodijo na boy bende v komadu Fantastičnih 5, od koder nam zamisel za letošnjo pustno masko. Bile smo najstnice, fenice Fantastičnih pet s svojim F5 Fan club-om. :) Preživeli smo prijeten večer, za najboljšo oz. najbolj izvirno masko smo pristale na tretjem mestu. Nagrada je bil cel plato srebrnih radgonskih penin, ki smo ga takoj načele in seveda spraznile. 






sobota: Kljub pozni uri prihoda domov, sem se že okrog osme ure zjutraj premetavala po postelji in nisem mogla več spati. Najprej sem pozdravila glavobol, potem se pripravila na odhod nazaj v Ljubljano. Simon me je pobral na postaji s tekaškimi smučkami v avtu. Ustavila sva se v Hotedršici (občina Logatec), kjer je še dovolj snega za tek na smučeh. Bistveno več kot nazadnje na Blokah. Zjutraj so naredili super progo, sneg je bil mehek in ker mi ni preveč drselo, kot mi običajno na bolj zaledeneli progi, sem lahko vadila skating tehniko teka, ki mi je vse do takrat predstavljala veliko težavo. Čudovito sva se naužila sončka in tacanja po snegu. 

nedelja: Včeraj sva se zbudila v precej turobno jutro, ampak plan za ta dan je bil načrtovan že nekaj časa prej, zato nisva mogla iskati izgovorov. Maraton v Radencih se z veliko hitrostjo približuje, časa za treniranje ni več dosti. Tako sva se podala na POT. V majhen tekaški nahrbtnik sva nabasala 2 litra tekočine, 4 frutabele, 4 banane in nekaj koščkov čokolade. Vse je prišlo še kako prav. Štartala sva iz bližine Koseškega bajerja. Na poti sva nekajkrat "zalutala". Mislim, da ni bil problem v slabi markaciji, ampak najini precej slabi volji. Kakšen sončni žarek ne bi bil odveč. Simon je preklinjal že na 11-em kilometru in tožil za bolečinami v kolkih. Ni bil najin dan za tek, a do cilja sva vseeno prišla. Jaz nisem imela večjih težav, razen v zadnjih kilometrih, ko je bolečina zaradi halux valgusa ali karkoli že je to, postala nevzdržna. To stanje me spravlja v obup, ker bi tek bil mnogo lepši brez te zoprne bolečine v palcu desne noge. Zadnji mesec me boli konstantno in po vsakem daljšem teku drug dan šepam in komaj obujem kateri koli čevelj. Čeprav sem enkrat sredi poti trdno sklenila, da tečem še samo sama (včasih se je težko prilagajati, ker ima vsak svoj tempo) in Simon je sklenil, da sploh ne bo več tekel večjih razdalj, sploh pa ne po poti spominov, sva na koncu na vse te besede pozabila. Simon je v deliriju sanjal samo še govejo juhico, ki naju je čakala doma in ko sem ga  vprašala če lahko zadnje metre prehodiva, saj mi je bolečina že silila solze v oči, se je komaj ustavil. :) Tukaj je pa pozitivna stran tega, če tečeš v paru- ko ti pade volja, koncentracija, sploh pa motivacija, ti jo lahko da drug in obratno. Po novem večino časa pretečem brez glasbe. V celem 33 km krogu sem slišala 3 komade. Na tak način prečistim vse misli in si vzamem čas le zase. Včasih hrepenim po čisti tišini. V mestu je ni.
Po standardnem opravilu po daljšem teku (bazen če sva v Radencih, drugače sproščanje mišic v vroči banji in masaža mišic) sta na obisk prišla Nace in Martina z six packom pira. Pili smo na najin maraton in na Martinino zmago nad njenimi strahovi. Rozine so pomagale! :) Super druženje, super večer. Bila sva utrujena, telo je bilo boleče, ampak občutki so bili fenomenalni, slaba volja pregnana.

Komaj čakam, da se na tako in še daljšo pot podam znova.

Pot spominov in tovarištva, 33km