torek, 23. januar 2018

6.TEKTONIK ultra 3-dnevni tek

Aleš, Borut, jaz in Marko smo v celoti končali vse tri etape
Tektonik ultra, ki se že tradicionalno odvija 6. leto zapored, naju s Tonijem vsako leto spomni na najino obletnico, na dan, ko sva se spoznala. Prva leta smo tekli več po asfaltnih cestah in v treh dnevih/etapah pretekli 124 km. Zadnja tri leta se pa držimo krožne poti Prijetno domače okrog občine Ivančna Gorica, ki povezuje 12 krajevnih skupnosti in je v celoti markirana, ter se izogiba asfaltnim cestam. Dogodek je bil prvo leto prelomen ne samo zame ... stkale so se čudovite prijateljske niti, ki se iz leta v leto tkejo naprej. Marsikdo od nas se je takrat prvič srečal s tako dolgim tekom in se v prihodnosti navdušil za še daljše razdalje. Vsako leto se nas zbere več, a število sploh ni pomembno .. kajti kdorkoli pride na Tektonik, je ena sama poosebljena pozitiva. 
Letos morem najprej izpostaviti mojo mamo, brez nje ne bi bilo tako enostavno in brezskrbno. Še preden sem ji povedala za letošnji Tektonik, se je že sama ponudila, da bo cel vikend čuvala Hani (razpis je videla na facebooku), da bova midva lahko brez skrbi. Hvala mamica! <3
Vremenska napoved je v začetku tedna bila zelo slaba. Na srečo se pa je iz dneva v dan izboljševala in na koncu lahko rečem, da smo imeli perfekten vikend! 


PETEK 19.1., Šentvid pri Stični - Dob - Temenica - Sobrače - Šentvid pri Stični: 21 km, 500 višincev

Petkovo popoldansko deževje se je malo pred začetkom Tektonika prevesilo v močno sneženje. Start prve etape je tako bil prav zimski, trasa že skoraj v celoti pobeljena. Startalo nas je 13, pričakovala sva jih precej več, a so priznali, da so se ustrašili vremena. Ker je Toni imel še nekaj priprav v klubu in je želel biti na okrepčevalnici v Sobračah, je zadnji trenutek mene zadolžil za navigacijo. Malo sem bila nepripravljena, a na srečo so me reševali aplikacija Oruxmaps ter Tonijev nečak Luka s prijateljem. Takoj v začetku sta potegnila naprej, z nami bi jima bilo prepočasi in nam tako puščala stopinje ter v snegu narisane puščice za pravo smer, kar nam je zelo olajšalo nočno navigacijo. Bilo je krasno, Bogdan in Mateja sta rekla NEBEŠKO! Sneženje je naredilo tisto piko na i, da nam bo prva etapa ostala v res lepem spominu. In kasneje je marsikomu bilo žal, da se je ustrašil vremena in ni bil z nami. Tudi večerna analiza je bila uspešna, letos sva dodela samooskrbo v smislu preskrbe s pijačo .. naložen hladilnih mrzlega pira je lahko vsak uporabljal samooskrbno .. kadarkoli in koliko koli. :) Tonijev slogan "nikol še nismo šli, ne da bi še enga spili" je povzročil, da smo se ob enih zjutraj komaj poslovili. Katja in Andrej sta prespala v avtodomu, Borut, Marko, Aleš, Bogdan in Mateja pa v klubu. 


SOBOTA 20.1., Krka - Ambrus - Zagradec - Šentvid pri Stični: 42 km, 1200 višincev

Pri nas se nikoli ne ve koliko nas bo in zmeraj kdo preseneti še zadnji moment, tako da smo zjutraj spet zamujali na start. Ob devetih smo se komaj zbrali v Šentvidu, se natrpali v avtomobile in se odpeljali na start v Krko. Teškya smo strpali v prtljažnik na gajbo, na sedežu za tri osebe, jih je bilo 5, a nekako celi in varno smo po desetih minutah vožnje prispeli na Krko. Pričakovala sta nas še Bogo in Marija. Zbralo se nas je 25 tekačev, krasna pisana druščina. Še obvezna skupinska slika  ob tabli krajevne skupnosti ter gasa. Imeli smo bolj oblačen dan, čeprav so poročali, da je malo višje nad nami že sončno. Tonijev oče se je že vrnil iz vsakodnevnega pohoda na Pristavo, da nas je lahko zapeljal na start. Bilo je idealno za tek. Za nekatere je bil tempo prepočasen, za druge prehiter .. tako pač je v večji skupini. Brane Mišmaš nam je zrihtal dve krasni okrepčevalnici, eno v Korinju, drugo v Drašča vasi ob Krki in ob tako bogato založenih mizah enostavno nismo mogli hitro naprej. Ob štirih popoldne smo prispeli na cilj v Šentvidu. Pred hišo me je čakala moja mala princeska, da sem jo vsaj malo videla. Čisto zadovoljna je bila z babi, ni bilo videti, da me kaj pogreša. Hani je zelo zgodaj zvečer zaspala, saj čez dan skoraj ni zatisnila očesa, mi pa nadaljevali z samooskrbnim režimom ... polno obloženo mizo dobrot, nekateri so tudi pekli (ponovno moram izpostaviti svojo mamo, ki nam je spekla božansko prekmursko gibanico in jabolčno pito) ter polnim hladilnikom piva. Zvečer smo bili precej utrujeni, a kljub temu sledili Damjanovi predstavitvi o Medeiri ter Diagonali norcev Matjaža in Helene. Večer se je zaključil z ogledovanjem prekrasnih slik iz Nove Zelandije, kjer sta eno leto živela in potovala Marko in Nataša. Čeprav je veliko bilo govora o našem sloganu "nikol še nismo šli , ne da bi še enga spili", smo se vseeno morali okrog enajstih zvečer posloviti,  naslednji dan nas čaka še ena dolga etapa...


NEDELJA 21.1., Krka - Muljava - Višnja Gora - Metnaj - Stična - Šentvid pri Stični: 40 km, 1400 višincev

Zadnjo etapo so strpali mene (oz.sem se sama) v prtljažnik in ponovno smo se odpeljali na Krko na start. Zbralo se nas je 14 tekačev, nekaj meni novih obrazov. Vzdušje je bilo super, skoz smo se pogovarjali in se spoznavali. Kot bi mignil, smo po skoraj dveh urah bili v Višnji Gori, tako se je vsaj zdelo meni, kjer bi nas naj čakala okrepčevalnica. Toni je prišel minuto za nami. :) Sledil je najlepši del poti - ob reki Kosci in Poti dveh slapov. Če smo v petek imeli zimske razmere, je v nedeljo vse dišalo po pomladi ... na letošnjem Tektoniku smo imeli vse! Na zadnji etapi je bilo nebo brez oblačka, božansko lepi razgledi na naše Alpe ter zvončki, ki že kukajo iz zemlje. Na srečo sta punci, bolj cestni tekačici, ki sta prvič bili na kakem trailu, zelo uživali. Ob Kosci je bilo tudi precej blatno. Na naslednji okrepčevalnici, na 24-em km je Toni popravil svoje spremstvene napake in pripravil tako luštno okrepčevalnico s pestro ponudbo hrane in pijače, nam skuhal kavo, pripravil stolčke za počitek, da smo ponovno težko šli naprej. Današnji dan je bil na izpadanje in tukaj jih je dejansko nekaj izpadlo .. tisti, ki so že v štartu šli na krajšo razdaljo. Na žalost sta nas zapustila tudi Bogdan in Mateja, ki sta bila z nami vse etape, pretekla sta skupno skoraj 90 km. Čudovita sta! Nadaljevalo nas je še samo 7. Na Pristavi smo bili dogovorjeni za naslednjo / zadnjo okrepčevalnico, a kombija spet nikjer nisem videla. Kličem Tonija in ves presenečen: "Pa ne mi rečt, da ste že na Pristavi!?" Ponovno smo ga prehiteli .. biti v spremstvu res ni lahka stvar! ;) Borut je rekel, da je letos veliko lažje pretekel vse tri etape in na koncu smo se pogovarjali, da sploh nismo preveč utrujeni, čeprav smo v treh dneh pretekli/prehodili dobrih 100 km in 3000 višincev. V tako dobri družbi je vse lahko. Zelo me je veselilo, da so vsi, ki so ta dan tekli, a nehali na 24-em km, počakali v klubu na nas, da smo skupaj zaključili že 6. samooskrbni Tektonik. In z nami je končno bila tudi moja mala princeska, saj je moja mami morala na dolgo pot v Radence.   

Ja, meni je bilo nebeško cel vikend! Hvala vam dragi prijatelji za ponovno nepozabno dogodivščino na Dolenjskem in uspešno izpeljan 6.Tektonik ultra! Se vidimo prihodnje leto!

POROČILO Katje Drobež TUKAJ

START 1. ETAPE, Šentvid pri Stični

START 2. ETAPE, Krka



Ciganov vrh 731 m


Ambrus
1. okrepčevalnica Korinj

2. okrepčevalnica Drašča vas



ob Krki
Zagradec
Kitni vrh
Češpljeva dolina :)
START 3. ETAPE, Krka
Višnja gora
po poti dveh slapov
hlajenje piva
okrepčevalnica

Metnaj
CILJ, Šentvid pri Stični

ponedeljek, 08. januar 2018

4. Novoletni Knap trail

Na Knap trailu sva do sedaj bila s Tonijem prisotna še vsako leto, ampak samo na drugi izvedbi sva tekla oba. Lansko leto sem ga zgolj mesec dni pred porodom spremljala z avtomobilom, letos sva pa vlogo spremstva zamenjala. Malo po peti uri zjutraj me je pred hišo pobral Brane, Toni in Hani pa sta še sladko spančkala vse do našega starta ob sedmi uri v Trbovljah pri gostišču Brin. Prijavljena sem bila na forhajersko (64km in 3400 višincev) razdaljo. Glede na to, da ne treniram skoraj nič klancev, če pa že, po naših malih kucljih naberem največ 1000 metrov, ni bilo druge varijante zame ... le še dober mesec me loči do Transgrancanarie, kjer bo treba premagati 125km in 7000 višinev! Ja, in ta slednja številka me precej skrbi. Na Knapu jih je bilo pol manj in bilo jih je ogromno! :) 
Štartali smo v mraku, a čelke nisem potrebovala. Že kmalu v začetku zakorakamo v blato, uf to še bo avantura taprava, si mislim. Proti Sveti Planini postaja teren še težavnejši .. sneg, koraki se nam vdirajo in upočasnjujejo ter megla, ki onemogoča sledenje ozkim rdečim trakovom, kar je markacija naše forhajerske poti. Smo skupaj z Perojem in Markom Kavzarjem, kar nekaj časa, lepo je bilo v njuni družbi. Hvaležna, ker mi je Toni zvečer na uro prenesel track, ga vključim in poti sledim po uri. Vsi vrhovi so v gosti megli in se je res težko orientirati. Pomagalo mi je tudi to, da sem v teh koncih že bila in vsaj približno poznala teren. 
Spust iz Čemšeniške je bil prava drsalnica po blatu in drsečih skalah in šla sem kot po jajcih, čeprav mi načeloma spusti kar ležijo. Lažje bi šla brez palic, le -te me na spustih še bolj ovirajo. Medtem mi zvoni telefon... ravno sta se z očetom odpravljala od doma proti Trbovljam, ampak ni govora, da se oglasim... teren ni dopuščal nepozornosti. Občasno sem se zamislila, da ko pridem v Trbovlje, bo to šele polovica poti, tako kot po kilometrih, tako po višincih... pa tudi ne bom še prav kmalu v Trbovljah, kjer sem dogovorjenja z podporno ekipo, če sta šele dobro štartala od doma, imata pa vsaj 40 minut vožnje. :) Sicer pa mi je ta del poti neverjetno hitro minil in kmalu sem lahko zagledala mojega sončka, zamenjava sva bidon in par metrov je šel z menoj, toliko da si je po res grdem blatenem terenu umazal superge in naredi par slikic. Na trenutke mi je bilo tako vroče, da je kar lilo z mene, na trenutke je bilo vetrovno in hladno in res nisem vedela kako naj se oblečem. Na KT Lipa sem samo pomahala veseli druščini in pičila dalje proti Kalu, saj nisem potrebovala ničesar. Na makedamskem delu, ko sem ravno zahodila, sta se pripeljeta mimo Toni in njegov oče .. nato sem celo pot razmišljala, saj najbrž ne gresta z avtom po isti poti na Kal, kot mi, ker makedam postaja vse grši. Ampak ja.. šla sta po tej cesti, vmes je Toni kako podrto drevo umaknil, da sta prišla mimo, a varno sta prilezla do koče. :) Na Kalu spet obupna megla in če ne bi že od daleč slišala glasnega navijanja in ragelj, ne bi vedela, da sem že tako blizu. Toni mi reče, da je čisto malo pred menoj Francesko in da sem absolutno šesta. Nasploh sem premalo popila in pojedla, makedamsko blago vzpenjajočo se neskončno dolgo pot, ki je sledila kmalu po tem, sem še sicer zmogla vso pretečt, nato pa se je moč in razpoloženje začelo prevešati navzdol. Vmes sem dohitel Frenka. Pred menoj je bil vzpon na Gozdnik, nato pa še na Mrzlico, jaz pa razmišljala samo še o tem, da imam pravzaprav dovolj. Punce so bile daleč za menoj, zato mi je vseeno bilo za čas, čeprav sem si nekako zamislila, da bi rada prišla v cilj pod osem ur. Že kmalu mi je bilo jasno, da tega ne bom dosegla. Mama mi je napisla sms, da je prvi  (Ivi Hrastovec) že v cilju. Nisem več gledala na track na uri, temveč postavitev, kjer so se odštevali kilometri in se spaševala, kdaj neki bo minilo teh zadnjih 10 km? Vlekli so se po polžje... Na mukotrpnem vzponu na Mrzlico sem zagledala četrtouvršenega ... vau, a je to mogoče? čeprav sem se vlekla kot megla, Ivi pa je medtem v cilju pil verjetno že drugi pir. ;) Nisem ga mogla ujeti, pravzaprav ga nisem niti poskušala. Na srečo mi tek v dolino ni predstavljal težav, tako da z Mrzlice je šlo normalo, ampak čisto vse še tako majhne klančke sem prehodila... za klanc ni bilo več niti atoma moči. Spust sem šla z rezervo, saj mi ni bil interes, da se za tistih nekaj minut totalno razbijem, v naslednjem mesecu bi še vseeno rada čimveč trenirala. Na koncu me je presenetilo, da sem prišla v cilj s časom 8 ur 7 minut, minuto za Matjažem Bajcem. Lahko bi bilo slabše. Bilo je celo 8 DNF-jev. Pričakala me je razposajena druščina in moj Toni. Priznam, da med tekom nisem veliko razmišljala o Hani, itak je v najboljši možni družbi svoje sestrice Zare in sestričen Miše, Lučke in Gaje. Ampak  po teku, ko sem se umirila, preoblekla ter spila zasluženo pivo, sem jo pa začela neznansko pogrešat. Prvič sva narazen za cel dan...so mi pa punce sporočile, da je vse v najlepšem redu in ob sedmih zvečer, ko smo še vedno čakali na razglasitev v ženski kategoriji, saj še ni bilo tretjeuvrščene v cilju, je Hani že spala. Imela je zelo naporen dan, tako kot mamica. :) Ampak bilo je super in nedvomno se naslednje leto spet vidimo! Vsa čast Leonu in Tanji za organizacijo ter prostovoljcem za pomoč. Kot je Leon že prvo leto rekel: "More biti težko, saj ne more vsak biti forhajer!" ;) Zmogli smo, zmagali smo, super smo!

Pa srečno in zdravo leto 2018! 

REZULTATI
iz Trbovelj na Kal
na Kalu
CILJ

noge po osmih urah v supergah
z Uršulo in Tejo

ponedeljek, 13. november 2017

Tek Treh Vrhov

zmagovalke Teka Treh Vrhov, 28 km
Na prvo izvedbo Teka Treh Vrhov (Škabrijel, Sveta Gora, Sabotin) sem se z radovednostjo prijavila med prvimi, kajti okolica Nove Gorice mi je čisto nepoznana. Razen, da sem se parkrat peljala mimo, še nikoli nisem bila v tem delu Slovenije in čutila sem, da se nam obeta en lep tek. Nisem se zmotila, zelo žal bi mi bilo, če se ne bi pojavila na startu. Proga je bila posebna tudi zato, ker smo tekli po poteh prve svetovne vojne. Noge po 100 km Dalmacija ultra traila še niso najbolj spočite, prisotna je neka splošna utrujenost, kar se pozna tudi na treningih,Transgrancanaria se pa približuje s svetlobno hitrostjo.
  
Nočno vstajanje in skrb za Hani je prevzel Toni, kar mi je res največ pomenilo, da sem se lahko vsaj dobro naspala. Start je bil ob deveti uri pri Kajak centru v Solkanu. Sama sem bila prijavljena na 28 km s skoraj 1700 višinci, startali pa smo skupaj z udeleženci na 12 km. Začetek je bil hiter, zame skoraj prehiter in prve pol ure sploh ni bilo časa niti za požirek vode. Na vzponu na Škabrijel sem se skušala malo umiriti, popila napitek, kajti na 9. km (Prevala), sta me čakala Toni in Hani, da zamenjamo prazen bidon s polnim. Toni mi je na Prevali sporočil, da je Mihaela pred menoj 2 minuti, kmalu za njo pa še  Tajda. Ko sem zagrizla v klanec proti Sveti gori, nisem prav nič razmišljala o uvrstitvi, samo da preživim do cilja, kajti noge so bile že tukaj težke, do cilja pa je še 18km! Skušala sem čimveč popiti in odprla še en gel Winforce, da mi ne zmanjka energije. Pot je bila zanimiva, sploh 300 m čez kaverno, kjer smo potrebovali naglavno svetilko. Na Sveti gori so navijali in oskrbovali ekipa Podbro Trail Running Festivala z bogato založeno mizo domačih dobrot. Jaz nisem žal nič poskusila, samo pomahala in šibala naprej. Na vrhu hriba sem pred seboj zagledala drugouvrščeno Tajdo. Sledil je tehnično zahteven in dolg spust ponovno mimo Prevale ter po kolesarski downhill progi do Soče. Tekla sem z rezervo, saj nisem želela reskirat padca. Me je pa trasa polnila z adrenalinom, tako krasne so bile stezice in tako prijetno vzdušje je bilo na trasi. Pri kajak centru sta me ponovno čakala moja dva sončka, Toni s polnim bidonom napitka in informacijo, da sta Mihaela in Tajda v enem raftu pred menoj. Hani je spančkala v vozičku. Minuto vožnje z raftom sem uživala in počivala, nato pa gasa po asfaltu kakšne 3 km in še "samo" vzpon in spust iz Sabotina je do cilja. Sliši se malo, a pravzaprav ni bilo, na uri je manjkalo še 600 višincev in dobrih 10km. Na asfaltu se je dalo tečt kar hitro in tukaj sem dohitela obe punci pred seboj. Malo me je skrbel vzpon na Sabotin, kajti klanci so moja šibka točka, a očitno so tudi ostali že bili utrujeni. Ujela sem en lep hiter pohodniški korak in vztrajala vse do vrha, pravzaprav z užitkom, brez večjega matranja. Spust sem pa itak komaj čakala. Žal ni bilo razgledov z vrha, zajela nas je megla, a navijačev se tudi tukaj ni manjkalo. Zadnji del proge mi ni delal težav in kar naenkrat sem iz Solkanskega mostu zagledala ciljni prostor. Andrej Zaman bi rekel "čista uživancija" in ja, tako sem se tudi jaz počutila... celotna trasa je bila pravzaprav ena sama uživancija - označeno super, ljudje super, dodatek plezanja čez kaverno in vožnja z raftom vmes pa najbolj super... skratka vse je bilo perfektno! Skozi ciljno črto sem šla z mojo malo princesko v naročju, ki se je tako kot v Dalmaciji smeškala in z zanimanjem opazovala kaj se dogaja. V cilju sem bila s časom 3ure 28min (Toni je napovedal 3:20, še bo treba trenirat! ;)), prva v ženski kategoriji in 21. skupno. Tekmovalo nas je 190, kar je za prvo izvedbo teka res zavidljivo število. Hvala Toniju in Hani za spremstvo in čestitke organizatorjem za tako krasno izpeljan dogodek! Hvala Valentina za kakije in otrobe! :) Pohvale prostovoljcem in navijačem, bili ste čudoviti! Sem prepričana, da se bomo vsi radi vračali v te konce, sploh pa na Tek Treh Vrhov. Čeprav smo tudi tokrat šli Vencljevi domov med zadnjimi, pa vseeno dovolj zgodaj, da sva še ujela odprto volišče in oddat svoj glas. Tašča me vsakič po zmagi vpraša, če so bile kakšne lepe nagrade. Ja, nagrada je notranje zadoščenje in preživet čudovit dan v družbi pozitivnih in navdihujočih ljudi. <3
Slike so snete iz FB (Mestna občina Nova Gorica).







foto: Zdravko Čufar



sreda, 25. oktober 2017

Dalmacija ultra trail 2017




Po prekrasni izkušnji iz prejšnjega leta, tudi naša letošnja udeležba na Dalmaciji Ultra Trail v Omišu ni bila vprašanje. Vprašanje je bilo le, kdo od naju bo tekel in kakšno razdaljo. Lansko leto je Toni zmagal 100 milj in že takrat napovedal, da bom naslednje leto tekla jaz. Glede na njegov TDG v septembru, odstop na Valamar trailu in trenutno tekaško pavzo, je naposled sklenil, da njemu res nima smisla tekmovati. Ponovno sva bila na dogodek povabljena in čakala nas je nastanitev v čudovitem hotelu Damiani, tako da, na nek način sem se čutila dolžno, da letos jaz povrnem gostoljublje dalmatincev s svojim uspešnim nastopom... o odstopu ni bilo govora! :) Prijavljena sem bila na 100 km, a sem do zadnjega razmišljala o prepisu na 60 km, še pri prevzemu startne številke sem Tonija ves čas spraševala, a ne bi bilo bolj pametno na krajšo razdaljo? 

Na pot smo šli že v sredo, po Tonijevi službi. Sledi ista zgodba okrog pakiranja, kot vsakič, in sploh ne bom izgubljala besed, je bilo pa že na tem, da sploh nikamor ne gremo. Hani je bila že zelo zaspana in orto tečna, Toni pa s pakiranjem ni napredoval nikamor. Konec dober, vse dobro… malo pred peto uro popoldne nam je le uspelo speljati iz Dolenjske, Hani je pa spala vse do Šibenika in tudi naprej ni bilo težav, ji je bila zanimiva nočna vožnja, lučke in pojoče igračke. Ob pol desetih zvečer smo bili nastanjeni v isti sobici, kot lansko leto in Hani je že čakala postavljena prenosna otroška posteljica v sobi. Osebje v hotelu Damiani je res pozorno, prijazno in ustrežljivo. Hani je morala preplaziti še celo sobo, raziskati vse kotičke, nato pa zaspala kot ubita.
Zjutraj zajtrk s pogledom na morje, nato pa sprehod ob obali in kavica. Sanjarila sem o kakem lepem izletu, preden gremo popldne na prevzem startnih številk, a mi je Toni zabičal počivanje. Šla sem edino malo potečt, da sem videla kakšne noge sploh imam – zadnje tri dni nisem nič tekla, ker je Toni imel preveč dela in ga nič ni bilo doma. Sem pa nosila Hani dva dni zapored po uro in pol v ruksaku na Pristavo, kar je tudi dober trening, punca je vse prej kot lahka. Po pretečenih 6 km sem bila malo bolj optimistična, noge so bile vredu, ni bilo sicer neke lahkotnosti, a do starta je še več kot en dan.  

Morem priznati, da sem bila kar živčna – 100 km in 4000 višincev, takšne razdalje nisem premagala že zelo dolgo, a je sploh realno, da zdržim do konca? V petek popoldne ob treh smo šli na start 155km, nato pa pakirat v sobo za moj start ob polnoči, na zgodnjo večerjo in ujet še skromno urico spanja, Medtem je Toni previl, nahranil in uspaval Hani ter meni napolnil uro, telefon, naglavno svetilko, popravil paske na palicah, pripravil napitke in gele ter mi zračunal časovnico s končnim časom 15 ur 40 minut. Preden sem odšla, sem si načrpala dobra dva dcl mleka in upala, da tekma ne bo zame tako dolga, da bi morala ponoviti postopek že med tekom. :)

Ob desetih zvečer smo imeli avtobus iz Omiša v Klis. Tam pa eno uro in dvajset minut čakali na start. Zadebatirala sem se z Srečkotom, Adijem in Marjeto, tako da smo pozabili iti na toplo v lokal in malo pred startom sem bila ledena kocka… tako zeblo me ni že dolgo. In naposled še skupinska slika, zaželeli smo si srečno pot in gasa…juhuu…Toplo mi je bilo že po dveh minutah teka. Po dolgem času sem tekla s palicami in se počutila kot en štor…ampak itak sem se venomer prepričevala v glavi, da moram zelo zelo počasi začeti. Malo sem gledala pulz na uri, pretežno pa se ravnala po občutku in skušala ujeti en miren tempo, da se ne matram. V začetnem delu sva kar nekaj časa tekli skupaj z Meto Trampuž, na prvi okrepčevalnici Gornje Sitno pa se razšli. Čas je nenormalno hitro mineval in tudi lajež psov iz daljave mi ni bil nič strašen v njeni družbi, sicer bi morda bilo malo scary. Pogorišča letošnjih požarov smo obšli ponoči, tako da nisem videla škode, ki so jo naredili požari na to pokrajino. Ponekod se je še vonjal pepel. Ves čas sem vedela, da je pred menoj še vsaj Marjeta Gomilšak, če ne še katera, ampak se nisem nič obremenjevala, počutila sem se dobro, zato upala, da se bova slej kot prej srečali. To se je zgodilo v Gati okrog štirih zjutraj, na 30.km, šla je iz okrepčevalnice, jaz pa ravno prispela. Zmešala sem napitek v bidon in šla naprej, kmalu sem jo dohitela. Imeli sva nekako isti tempo in skupaj tekli vse do jutra ter se pogovarjali, ponovno je čas mineval, ne da bi vedela kdaj. Iz KT Slime na 52 km sem nekoliko pojačala tempo in odšla naprej. Dan mi je dan neko novo energijo in svežino, počutila sem se odlično. Naglavna svetilka Led Lenser mi je zdržala celo noč, brez menjave baterij!

Bili smo že čez polovico proge, zdaj pa lahko malo stopim po gasu, pa tudi teren je postal bistveno grši kot do sedaj, ne prav tekaški in le-ta mi odgovarja. Končno malo uživam v samoti in upam, da bo tako ostalo naprej, že me dohiti en Hrvat, po imenu Nenad, in se me prime kot klop, pravi, da si je dvakrat zvil gleženj, da potrebuje družbo, da ne ve kako bi zmogel teči sam. Nekaj časa se pogovarjava, z zavestjo, da se bova slej kot prej razšla, če ne prej, na tranziciji. Tam ima namen preobut superge, se najest ipd., jaz pa niti tranzicijske vrečke nimam in se ne mislim zadrževati. Na vse okrepčevalnice imam lepe spomine in se veselim vsake posebaj, saj sem lansko leto na njih pričakovala Tonija na 100 miljah, s trebuščkom. V Zadvarju, na naši 6. okrepčevalnici in tranziciji, sem tako kot na vsaki natočila en bidon in zmešala energetski napitek Winforce ter odšla naprej. Tonija in Hani sem pričakovala že v Zadvarju, a glede na to, da sta se šele ob pol osmih zbudila, se bomo srečali šele v Breli. Mislim, da nisem sama pretekla niti kilometra, ko za seboj slišim glas. Bil je Nenad. “Kaj pa ti tukaj?”rečem. Hitel je za menoj, potem mi pa razlagal, da se mu je zdelo kar malo prehitro zapustiti tranzicijo. Po mojem niti superg ni preobul. Pri sebi sem razmišljala, zakaj hudiča mi sledi še naprej, a očitno nikakor ne želi ostati sam. Ker sem nabrala samo 10 minut prednosti pred drugouvrščeno, prešaltam še eno prestavo više, Nenad stoka za menoj, da trpi  in komaj sledi tempu, a popušča pa ne in sledil da mi bo, dokler bo pač šlo. Kasneje sem se navadila, da je nekdo stalno ob meni, nekaj časa pa mi je pošteno najedalo živce, kajti res imam rada svoj mir med tekom. Komaj sem čakala Brelo, to bo pomenilo, da do cilja tečemo z razgledom na morje zadnjih 25 km,  čeprav sem vedela, da se bo kalvarija začela šele takrat, zaradi vročine. Sonce je pričelo neusmiljeno nažigat, jaz pa prav pogrešala nočno svežino. Bilo je čarobno, krasno in res super teči ponoči. V Breli me je pričakala “osebna” okrepčevalnica – Toni je zložil vse na klopco, kar bi lahko potrebovala. Vzela sem čiste vode, s katero se bom polivala po glavi in polupčkala mojo malo princesko, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje. Čeprav sem vratolomni spust do Brele šla previdno, sem vseeno kar nabila noge. Po asfaltni ravnini ob morju sva prva 2 km tekla okrog 10km/h. Nato sem pa začutila, da noge več niso iste, vročina me je začela zdelovati. Veliko lažje mi je bilo, da sem se na vsake par minut močila z vodo po obrazu in glavi. Odslej naprej sta me na vsaki KT pričakovala moja dva srčka. Do Piska je šlo vredu, čeprav se je teh 8 km začelo vlečt v neskončnost. Vmes sva se srečala s Simonom. “Ponosen sem nate, Katica! Super ti gre!”je rekel, kar mi je dalo krila. Kdor pozna najino zgodbo, ve, da je samo človek z velikim srcem zmožen takih besed. V Pisku mi je Toni na hitro pomasiral stegenske mišice s konjsko kremo in že sem oddrvela proti zadnjo KT. Vmes sem dobila sporočilo od mame, da ne rabim več nazaj gledat, ker daleč za seboj nobene ženske ne bom videla. :) V Breli sem pred drugouvrščeno imela nekaj več kot pol ure prednosti, v Pisku sem prednost še povečala. Makedamska cesta, ki se z minimalnim naklonom rahlo vzpenja do Lokve R. kar nekaj kilometrov, je na celotni trasi bila najhujša. Sonce je sijalo neusmiljeno, ni bilo sapice. Pot, ki bi se jo v celoti z lahkoto preteklo, se jo po 90.-ih km za seboj, v večini lahko samo še prehodi. Z Nenadom sva sicer lep delček poti tekla, z vmesnimi intervali hoje. V Lokvi Rogozdnici me pričakajo moji sončki z Anito in Živo vred. Zelo sem ju vesela, zadnjih 8,5 km me samo še ponese, sicer z za umret bolečimi podplati. V Breli bi morala preobuti premočene nogavice in superge, tako pa se mi je od vlage nagubala koža. Na srečo je bolelo samo čisto na koncu poti. To bom pa že zborbala! Nenadu je očitno moč povrnila panceta, ter googlanje po Stotinki.hr, kjer je videl, da je prvi Hrvat in da se mu obeta res dober rezultat, ki ga še v sanjah ni pričakoval. Zadnjih par km mi je ušel naprej. Prehitela sem še Gorana in sledil je zgolj še spust do morja in cilja! Ne morem verjeti…uspelo mi je, pretekla sem 100 km z 4000 višinskimi metri s časom 14 ur! Prvo mesto v ženski kategoriji in 7. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 78 tekačev, 9 je bilo odstopov. Toni je imel dovolj časa, da se je poigral z FB live stream prenosom in moj prihod v cilj posnel. Čeprav ob tej uri še ni bilo dosti ljudi in navijačev, je za nas bilo vzdušje prekrasno in tudi za nekatere moje bližnje, ki so gledali od doma. Tudi meni stopijo solze v oči, ko gledam svoj prihod v cilj s Hani v naročju. Bilo je epsko <3
Hvala organizatorjem, hvala prostovoljcem za brezhibno označeno traso, za dobro vzdušje na vseh okrepčevalnicah, za odličen dogodek! Bilo je nepozabno. Hvala osebju v hotelu Damiani za prijaznost, za odlično postrežbo! Hani je bila glavna zvezda, smeškala se je vsem. Ponovno smo neskončno uživali v Dalmaciji, srčno upam, da bo dogodek izpeljan tudi prihodnje leto. Čestitke vsem tekmovalcem, bilo nas je kar precej iz Slovenije in v nedeljo smo preživeli krasen dan skupaj, do podelitev nagrad in še naprej ... seveda, kajti "nikoli še nismo šli, ne da bi še enega spili" ;) 



prihod v sobo hotela Damiani

Dobro jutro :)

zajtrk


jutranji sprehod <3



bazen v hotelu
na balkonu <3
start 155 km

START OB POLNOČI, KLIS
Brela - Pisak
tranzicija: ZADVARJE, 63.km
razglasitve
prve tri na 100 km
zmagovalci
skupinska Slovenci v Dalmaciji:)